Morbidni podatki in dolžine jaht

Pišem, se zatipkam, popravljam. Misel in roka sta me vodili v drugo smer. Ne bom se več upirala. Ker to, kar prihaja brezžično do mene, je seveda skrajno morbidno. Merim tudi na Slovenijo. Včasih ne vem, ali bi radi ti naši kljukci in kšeftarji prekosili Alana Forda in se gredo neko nerodno zabavno, v štimungi narodnozabavne glasbe, hecanje. Raztegujejo nas kot meh. Ampak hej, naivnost čudenja je na naši, nasprotni strani. Kaj ste pa mislili, da bo?! Skratka, seveda v soboto ugotovim, da sem pokurila vse morbidne podatke. In da sem brez interneta. Pokličem na pomoč in ugotovim, da vse probleme z internetom, predvsem če ga nimaš, lahko urediš le prek interneta. »Napišite na list papirja, dodajte svoj podpis in pošljite na e-naslov … Gospa, ampak jaz vas kličem, ker ne morem ničesar pošiljati na noben e-naslov,« je bila ponavljajoča se mantra. Utrudim se od ponavljanja enega in istega ter pokličem prijatelja v Ljubljano, doktorja in gasilca za vse moje mašinske zadeve. Človek je v resničnem življenju računalničar in gasilec. Skratka, zna rešiti vse probleme. »Pojdi v kafič na njihov internet in uredi zadevo.« Super, grem ven in v kafičih poskušam poslati tisti na roko spisani in fotografirani list papirja. Ne gre. Noben kafič v moji bližini nima interneta. Tisti free Trieste pa nekaj sekund dela, v glavnem pa ne. Kako nimajo interneta po kafičih?! Odgovor je v prvem stavku kolumne. Se odpeljem v Koper in uredim v petih minutah. Ampak res, kaj če bi bila kje daleč, v eksotičnih krajih, kako bi potem to lahko uredila?