V popolni španščini z naravnim kastiljskim naglasom mi je pripovedovala o svoji študijski, umetniški in poklicni poti in jaz sem jo pozorno poslušal, saj so me nemudoma pritegnile njena gotovost, zenovska umirjenost, jasna strukturiranost misli in naravna pokončna drža korintskega torza, ki se je vzravnano vzpenjal iz sedišča stola in ji, osupnjen, ponudil potrebno oporo. In ne, vsake njene besede in razpredanj nisem pozorno poslušal zgolj zato, ker bi me prevzela njena lepota – ki mi še danes, moram priznati, pogosto uide, saj je skrita za njenimi mnogoterimi lastnostmi, in me nanjo navadno opomnijo drugi, zlasti takrat, ko jim jo naključno predstavim ter nato vedno znova opazujem njihove obraze in oči, v katerih se začnejo širiti zenice. Moja prijateljica Urška namreč poseduje tudi brutalno lepoto, vendar to – vsaj zame – ni njena določujoča lastnost; zagotovo bi prednjo postavil njeno absolutno gotovost, s katero prebira in poveljuje svojemu svetu, njeno strašansko voljo, s katero si podredi okolico, ter absolutni estetski okus in skorajda slovnično čistost, s katerima gradi svoj koreografski in glasbeni diskurz.

* * *

Tudi zdaj sediva za mizo neke kavarne, tako kot pred devetimi leti, toda tokrat na vrtu na Prulah. In pred mano ni več dekle, ki išče prostor, da bi predstavila svoje delo, in jaz ne več čudaški tujec, ki je kljub vsem dobronamernim nasvetom bližnjih odprl prostor za uprizoritvene umetnosti brez javnih sredstev podpore; zdaj sva le prijatelja, a tudi več kot to, sva kamerada, tovariša, ki jima je uspelo ohraniti odnos, ki temelji na zaupanju in dobronamernosti, kar dokazuje devet let sodelovanj, ki so se vedno dobro iztekla, kajti – in to lahko trdim z vso jasnostjo in gotovostjo – v Sloveniji nisem nikoli sodeloval z nikomer, ki bi bil tako visoko profesionalen, korekten, organiziran pa tudi formalen, točen in inteligenten kot Urška Centa. Zato sem jo prosil, da bi se sestala, saj sem želel ponovno obuditi idejo, s katero sem se že nekaj časa poigraval in jo prelagal zaradi drugih obveznosti, da bi končno napisal nekaj o njej, o njenem delu, o njeni čudežni prisotnosti na odru. Najprej članek in potem morda nekega dne – knjigo.

* * *

Nikoli nisem bil velik ljubitelj flamenka, nikoli nisem niti pomislil, da bi se prostor, ki sem ga ustanovil v mestu, da bi spodbudil neodvisno gledališko produkcijo, lahko spremenil v prostor za »etnično« umetnost, ki obenem določa kulturo, iz katere izhajam, toda Urška mi je pred dobrimi devetimi leti serijo Noches de Tablao opisovala, kot da se že dogaja; o njej mi je govorila, kot da je zgodovinsko dejstvo, ki se ima zgoditi v prihodnosti. A obenem je zaslutila tudi moje pomisleke.