Mitja Rotovnik, nekdanji direktor Cankarjevega doma: Ne smemo molčati, vpiti moramo, se dobesedno tolči z argumenti.

Na vprašanje, zakaj desne vlade ne marajo kulture, Mitja Rotovnik odgovarja, da to ne drži povsem. »Še kako jo marajo. Vprašanje je le, katero marajo in katere ne. To bomo izvedeli, ko bo objavljeno, katera kultura v letu 2022 ne bo dobila finančne podpore.«

Slovenija od letošnjega leta namenja za kulturo sanjsko vsoto denarja – sanjsko zato, ker niti veliki sanjači v dolgih letih suhih krav nismo od države pričakovali toliko milijonov evrov. 243! To sicer lahko zveni tudi kot priznanje sedanji vladi in ministru dr. Vasku Simonitiju. Za kaj bo šel ostanek tega denarja, torej, ko se poplača vse zakonske obveznosti do kulture, bomo kmalu izvedeli.

Ni mi všeč, da je moral Matevž Luzar na zadnji seji nacionalnega sveta za kulturo opozarjati – ob tako velikem proračunu za kulturo – da »še vedno ni nič zapisanega o doseganju 11 milijonov evrov za področje filma«, da se neodvisni kulturniki bojijo napovedane razpolovitve že tako skromne vsote za nevladne organizacije na področju kulture, da se s polno mero dela pri ustanovitvi Muzeja osamosvojitve, čeprav že imamo muzeje, ki v okviru javne službe pokrivajo novejšo zgodovino Slovenije. Kar pomeni, da ta muzej po zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo sploh ne bi smel biti v javnem interesu. Tudi mešetarjenje okrog naše udeležbe na Frankfurtskem sejmu me skrbi, ker se bojim, da svet Javne agencije za knjigo Republike Slovenije (JAK), katerega član je Mitja Čander, ne bo uspel zamejiti njegovih klientelističnih aspiracij.

Domoljubje, slovenstvo, narodova zavest in rast posameznika so posebej pomembni, je zapisano v nacionalnem programu za kulturo (NPK). In tukaj je odgovor. Ideološka podstat je tako rekoč uzakonjena.

Ne smemo se vrniti, čeprav glede na zapisano v osnutku NPK obstaja velika nevarnost, da se lahko zgodi prav to. Poskušam odgovoriti še na vprašanje, kaj je javni kulturni interes. Ko sem prebral NPK, sem se vprašal, ja kaj pa potem ni javni kulturni interes – ker pravijo, da je vse, kar je napisano v NPK, javni interes. Da ta program izpelješ, potrebuješ orodja, zakonsko opredeljene dokumente, kaj je javni interes, kako se udejanja, po kakšni poti se pride do njega, vse pa mora biti bolje in temeljiteje napisano, kot je zdaj. V taki situaciji, kot smo zdaj, se čisto lahko zgodi, da se bo javni interes tolmačil povsem poljubno. Bistvo problema se pokaže tisti trenutek, ko je neka stvar razglašena za javni interes in zato dobi tudi javni denar. Tisto, kar v tekoči politiki ni sprejeto v program iz razpisov itd., ni javni interes. Kdaj postane sto tisoč kulturnih dobrin javna kulturna dobrina? Ko dobijo javni denar. In če se vrnemo k filmu – primera sicer ne poznam, ampak če Bičkov film ne dosega kriterijev javnega interesa, ne bo dobil javnih sredstev. Kdo določi, kaj je javni interes, pa vemo.

Preprosto povedano: ko izvemo, kdo je financiran iz javnega denarja, vemo tudi, kdo izpolnjuje kriterije javnega interesa. Moj večni problem je povprečnost. Če povprečni Slovenci marajo komedije, jaz pa ne, kdo bo skrbel za moj interes? Kaj je tako groznega v tem, da nekateri nočemo, ne moremo gledati in brati tistega, kar je všeč povprečnemu Slovencu? Zakaj se tako bojimo tega, kar štrli iz povprečja?

Pritisk populizma je vedno večji, to moramo priznati. Modrost kulturnih politikov pa je, da tega ne priznajo kot prevladujočega v kulturni politiki. Saj kulturna politika skrbi tudi za populizem in to, kar vi imenujete povprečnost. Ljubiteljska kultura v Sloveniji je izjemno cenjena in to je prav. Vendar je hkrati treba vzdrževati raven kakovostne in vrhunske kulture, vrhunskih umetnikov. Toda bojim se, da bo v prihodnje vrhunske kulture, ki bo financirana, vedno manj.

Najprej smo si v ljubljanski kulturni skupnosti zelo prizadevali za ozaveščanje delegatov in politikov o tem, da na tehnično neprimernih odrih in v premajhnih dvoranah ni mogoče loviti razvoja odrskih umetnosti v svetu. Skupaj z Investicijskim zavodom za izgradnjo Trga revolucije (IZTR) in profesorjem Ravnikarjem smo začeli pripravljati koncept večdvoranskega kulturnega centra, po vzoru francoskih. Sledilo je prepričevanje mestnih in državnih politikov o nujnosti gradnje novih dvoran, posebej za glasbo, a tudi za razvoj kongresnega gospodarstva. Republiška konferenca SZDL, v kateri je v okviru sveta za kulturo delovala izredno močna skupina uglednih umetnikov in kulturnikov, je ob 100-letnici Cankarjevega rojstva vključila pobudo v svoj program. Po nekem srečnem naključju, ko smo iniciatorji že mislili, da ne bo nič, se je maja leta 1977 najožje politično vodstvo (Edvard Kardelj in predsedstvi CK ZKS in Slovenije) precej nepričakovano odločilo, da se Cankarjev dom, kot smo ga k sreči že imeli idejno začrtanega in »narisanega«, zgradi, in to nemudoma, dobesedno na vrat na nos. Akcija je stekla in v pol leta je bilo vse pripravljeno za začetek gradnje, ki se je začela konec januarja 1978. Prva prireditev je bila v takrat edini že dograjeni dvorani, v Srednji dvorani (kasneje je bila preimenovana v Linhartovo) spomladi leta 1980.

Predvsem mora biti ideja vizionarska. Zato se projekt prenove Drame tako vleče – ker ni vizionarski. Ne moreš iz stare hiše delati moderne, tehnično dovršene arhitekture. Poglejte prenovo Opere, ničesar ni rešila. Mala dvorana in majhno število sedežev.

Res je, da je pod Cankarjevim domom protiatomsko zaklonišče. Kako smo prišli do tega? V nekem trenutku gradnje smo ostali brez denarja. Finančni minister je rekel, tako ne gre več naprej. Takrat se je Janez Zemljarič, ki je vodil projekt, spomnil, da je v mestu neporabljen denar za atomsko zaklonišče. Ali ga lahko porabimo mi? Garderobe so bile tako ali tako že zgrajene, samo stene naj bi ojačali in naredili železna vrata. Vsi smo bili za to. Tako smo prišli do denarja in dokončali projekt. Ni pa bilo hodnika do parlamenta. Čez dobrih deset let je prišlo do vojne za Slovenijo in potrebovali smo protiatomsko zaklonišče. CD je postal srce slovenskega upora proti Miloševiću, funkcioniral je kot trdnjava. Tam je delovalo vojaško vodstvo, tam je bilo novinarsko središče, potekale so odmevne mednarodne tiskovne konference, ko pa so zatulile sirene, je v zaklonišče prišlo 2500 okoliških prebivalcev. Enkrat tudi vsi člani predsedstva z Milanom Kučanom na čelu, ki so imeli sestanek v sosednji zgradbi. O hodniku, o katerem me sprašujete, se zdaj spet govori. Ko sem to slišal, sem bil zgrožen.

Nič več me prav nič ne preseneča, me pa mnoge stvari – starejši ko sem – zelo žalostijo. Vsakič, ko je v kulturi ali za kulturo izgubljena kakšna priložnost ali bitka.

Glavna je, vsaj za zdaj, že zdavnaj splavala po vodi: namesto da bi se s kulturo, kot eno najpomembnejših javnih politik, ukvarjala država, jo je prepustila lobijem, močnim interesnim skupinam, tako da je kulturna politika v bistvu postala notranja zadeva kulturnikov. Ko naj bi država po osamosvojitvi prevzela odgovornost za kulturo kot javno zadevo in poskrbela za odprt kulturni model, se to, tako kot na drugih družbenih področjih, ni zgodilo. To spoznanje je tudi rojstni kraj začetka delovanja civilne skupine SRČ (dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik, dr. Vesna Čopič), ki si je zadala nalogo, da družbi predlaga preboj iz zaprtega kulturnega modela. To smo tudi storili. Vidite, še smo optimisti, še upamo, da je to mogoče, še več, da to tudi moramo storiti.

Ne, ni ravno ponovitev že videnega, nabrale so se nove, precej bolj neprijetne stvari. Za nazaj pa moram dodati, da smo po njegovem prvem mandatu vseskozi gledali že videno tudi pri sila povprečnih ministrih, ki so mu sledili, eden ali dva sta bila celo potencialno podpovprečna.

Danes se dr. Vasko Simoniti lahko pohvali z enormno povečanim proračunom za kulturo, kar mu omogoča udobno vodenje resorja. Res je tudi, da noben minister ni vodil resorja v razmerah epidemije, ki je za kulturo močno obremenjujoča okoliščina. Ker se vprašanje nanaša na sedanjega ministra, naj najprej predstavim osebno izkušnjo z njim: ne le da me kot polnokrvnega levičarja ni zamenjal na direktorskem stolčku, med vsemi ministri po osamosvojitvi je v prvem ministrovanju zagotovil CD tudi največ denarja. Poleg pričakovanega rednega financiranja je, ob podpori strokovne službe ministrstva za kulturo (MK), podpisal še načrt za petletno investicijsko prenovo CD, v katero je ministrstvo vložilo nekaj več kot šest milijonov evrov. K tej vsoti je CD dodal iz svojih nejavnih prihodkov še 1,5 milijona evrov. Če Simoniti tega ne bi storil, bi bil danes CD v »ruševinah«. Kot primer iz zadnjih časov naj navedem kar nekajletna prizadevanja mojih naslednikov, da so pridobili skromna sredstva samo za prenovo garderob za nastopajoče umetnike. Kot vem, svojega pozitivnega odnosa do CD Simoniti ni spremenil niti zdaj. Tako kot ga ni tudi glede financiranja preostalih javnih kulturnih zavodov.

In zdaj tisti znameniti ampak. Soglašam z vsemi, ki mu očitajo neprimerno komuniciranje v javnosti. Za začetek.

Poudarjeno se ga čuti kot predstavnika desne politične provenience, kar za kulturo in umetnost nikoli ne more biti dobro. Na direktorska mesta postavlja mišljenjsko sorodne kadre, in to za ceno umika izkazano sposobnejših in kakovostnejših direktorjev v javnih zavodih. Bolj kot v prvem mandatu je nestrpen do kritičnih, a hkrati doma in v tujini uspešnih nevladnih organizacij na področju kulture. Njihovo preganjanje z Metelkove 6 je prozorno, nepotrebno, nekorektno. Nič manj ni na mestu mrcvarjenje filmarjev in Slovenskega filmskega centra. Absolutno zunaj razuma je bila dodelitev statusa društva v javnem interesu »rumenim jopičem«, ki odkrito koketirajo z nacizmom. Kot sinu očeta, ki so ga nacisti zverinsko umorili, mi ni vseeno, da to dopušča moj kulturni minister. Pred menoj torej ni več tisti nekoč že viden minister, saj ga doživljam v novi podobi kot izpostavljenega Janševega bojevnika, ki stopnjuje kulturni boj.

In še to! Nikoli ne bom razumel, zakaj ni zaščitil dr. Boruta Smrekarja, ko ga je Kristijan Ukmar nezakonito odpustil. Smrekar je bil, ne zgolj po moji oceni, najuspešnejši direktor in umetniški vodja operno-baletne hiše zadnjih 50 let. Sodišče mu je po dveh letih brezposelnosti priznalo odškodnino, ker mu je bilo delovno razmerje nezakonito odpovedano. Kasnejši potek dogodkov je pokazal, da zamenjava Smrekarja absolutno ni bila produktivna!

Noben minister se do CD ni obnašal ignorantsko, je pa res, da je šlo vodstvo CD dr. Urošu Grilcu rahlo na živce. Za kar obstaja celo dokumentacija.

Ne vem. Do vseh ministrov smo bili kritični, tudi do njega, morda je bil to razlog.

Če sem bil vpliven, kot pravite, sem bil morda zato, ker je CD nenehno rastel in se postopoma uveljavljal v družini javnih kulturnih zavodov. Iz nič smo zgradili zanimiv kulturni center, ki je delal transparentno, imeli smo vse boljši program in izjemen obisk. Zgradil je široko fronto povezav, od Slovenske filharmonije, Opere, Drame do koprodukcij, zlasti z neodvisno kulturno sceno. Tu se je rodil Ljubljanski mednarodni filmski festival in številni drugi festivali. CD je razvil izjemno zanimiv likovni program in kulturno vzgojo z odmevnimi literarnimi prireditvami ter seveda široko paleto glasbenih prireditev, od zlatega abonmaja do jazza in druge glasbe. Posebej je treba omeniti dejstvo, da je Ljubljana zares postala kongresno mesto šele s številnimi kongresi, ki so se odvijali v CD.

Razvili smo izjemno sponzorsko kulturo in rezultat ni izostal: od osamosvojitve do mojega odhoda leta 2014 smo pridobili več kot osem milijonov sponzorskega in donatorskega denarja.

Za ministra za kulturo me je Borut Pahor predlagal dvakrat. Prvič nisem ustrezal LDS, drugič je moje ministrovanje v zadnji minuti preprečila stranka Zares. K sodelovanju v Šarčevem kabinetu me ni povabil nihče.

Ne vem, nisem spraševal. Sem bil pa kasneje po tihem vesel, da se to ni zgodilo.

Absolutna prioriteta bi bila posodobitev kulturnega sistema, kot smo ga začeli razvijati v SRČ. Naš koncept je predvideval pomembne spremembe, ki niso dišale prav nikomur, niti javnim zavodom, niti srečno zaposlenim, niti MK, niti nacionalnemu svetu za kulturo, niti Glosi, niti Svizu in tudi ne političnim strankam. Kultura preprosto ne sliši na besedo spremembe. Majda Širca in Aleksander Zorn sta se s posodobitvijo še trudila skupaj z nami, vsi preostali ministri nas k tej temi niso pripustili. Najbolj radikalen je bil Tone Peršak, ki nas je v Delu ostro napadel.

Udejanjanje javnega interesa v kulturi se je medtem počasi, a vztrajno selilo v popoln objem politike, saj država že štiri leta sploh nima NPK. Zato ni čudno, da me zelo razveselijo pozivi, kot je bil tisti na zadnji seji nacionalnega sveta za kulturo, ko je prodoren, nedavno prav tako zamenjan direktor Matevž Čelik ugotovil, da »rabimo resno reformo kulturnega sistema«. Potreba po posodobitvi kulturnega sistema na sme oditi v ropotarnico zgodovine!

Osnutek NPK, ki je v parlamentarni proceduri, je bil spisan po starem kopitu, zato razsvetljenja ne bo. Sploh pa njegovi pripravljalci že na začetku vržejo puško v koruzo in odkrito zapišejo, da resnejših strukturnih sprememb kulturnega sistema ne predvidevajo. Zato tudi v poplavi vsaj 150 ciljev ne povedo, kateri med njimi bodo predstavljali ključne prebojne točke kulturne politike do leta 2028. Bo pa to povedala vlada v akcijskem programu za uresničitev NPK, ko naj bi v njem predstavila »prave« cilje. Torej o njih ne bo odločal državni zbor, kar bi bilo v demokratični družbi normalno, ampak kar vlada sama. A to je šele prva stvar, ki jo bo treba spremeniti v novem zakonu o javnem interesu v umetnosti in kulturi.

Saj jo marajo! Še kako jo marajo. Vprašanje je le, katero marajo in katere ne. To bomo izvedeli, ko bo objavljeno, katera kultura v letu 2022 ne bo dobila finančne podpore. Tisti, ki ne bodo dobili javnih financ, namreč niso ali ne bodo več v javnem interesu, kot ga definira zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Ideološka podstat financiranja je zapisana že v osnutku NPK: »kultura, umetnost in ustvarjanje še posebej pomagajo oblikovati slovensko narodno, domoljubno in državotvorno zavest in temeljne etične vrednote slehernega posameznika«.

Ne, stanje duha v slovenski kulturi.

Mnogi direktorji se bojijo povedati svoje stališče, ker jih je strah, da ne bodo dobili denarja za svoj javni zavod. A danes je treba govoriti, se spopadati, biti kritičen, še posebej do desnega prevzemanja javnih kulturnih zavodov, tudi RTV, njihovih svetov, dokumentov in orodij za uveljavljanje javnega interesa v umetnosti in kulturi … Treba se je boriti za posodobitev kulturnega sistema…

Ne smemo molčati, vpiti moramo, se dobesedno tolči z argumenti.

Dobro delajo. Nikoli še niso bili tako dobro organizirani, tako artikulirani glede tega, kaj je treba storiti. Ampak… Kulturna politika jih ne posluša.

Nekajkrat sem bil, saj se dogajajo na mojem dvorišču.

Preden odgovorim, je potreben krajši uvod. Na začetku, še v času skupnega Slovenskega narodnega gledališča (SNG), je direktor Štefan Balažic usmerjal akcijo obnove Drame v precej zoženem obsegu. Prisotna je bila tudi pobuda, da bi novo Dramo gradili čez cesto na Šumijevem kareju, kar je bila sijajna zamisel, ki pa se je iz meni neznanega razloga umaknila stališču, da je dovolj, če se Drama le obnovi. Od ministrice Andreje Rihter je SNG Drama dobila precej denarja, da je Janez Pipan lahko naročil izdelavo idejnega arhitekturnega načrta. Škoda, da ni že takrat presekal problematične zamisli in se zavzel za gradnjo nove Drame ter zgolj funkcionalno prenovo starega, takrat že močno propadajočega objekta. Idejni načrt, ki je bil izdelan, je bil prava arhitekturna katastrofa, ki je za dolga leta pokopala reševanje nacionalnega gledališča, saj je v prazen prostor vskočila prenova SNG Opera. Upam, da v Drami še vedno hranijo maketo, kako naj bi bila videti prenovljena stara zgradba: popoln arhitekturni spaček! Uradno je vse do danes obveljala zamisel, da je treba ostati na dani lokaciji. Celotna slovenska pamet, od arhitekturne in urbanistične do gledališke in politične, ni bila sposobna ali pa zavestno ni hotela posvojiti spoznanja, da se iz tako stare, častivredne, unikatne, lepe, čeprav majhne zgradbe v zelo stisnjenem prostoru ne da narediti gledališkega čudeža 21. stoletja.

Projekt podobne prenove operno-baletne zgradbe je klavrno propadel, ob tem bi se morali zamisliti. Razen rešitve za vaje umetnikov zgradba namreč ni pridobila pričakovanih kvalitet: dvorana ima še vedno slabo akustiko, ker ima premajhen volumen; v njej je manj sedežev, kot jih je bilo prej, sedenje na balkonu je prava muka, vidnost s stranskih lož je komajda zadovoljiva le z obeh sedežev v prvi vrsti; črni zabojnik na strehi je uničil vizuro ene najlepših zgradb v mestu; za velika operno-baletna dela je oder preozek; orkestrska jama je premajhna za večje orkestrske zasedbe in še kaj bi se našlo.

Predračun se je zaradi nepričakovanih gradbenih težav in slabega finančnega načrtovanja skoraj podvojil (leta 2006 – 23 milijonov, 2008 – 37 milijonov, na koncu 43 ali 44 milijonov, o kasnejših izdatkih pa podatkov ni mogoče dobiti). Na konkretnih primerih gradnje funkcionalnih opernih hiš v Evropi sem izračunal, da bi za ta denar lahko zgradili novo zgradbo in še bi ga ostalo za adaptacijo »stare dame«. Skratka, dragocena izkušnja, za katero smo vsaj nekateri upali, da se pri Drami ne bo ponovila. A se žal je!

Še opis mojega lanskega obiska pri ministru. Vprašal sem ga, ali je načrtovana prenova Drame dokončno sprejeta, in ga spomnil na polomijado z obnovo Opere, za katero je prav on prižgal zeleno luč v svojem prvem mandatu. Predvidevam, da je takrat imel dober namen, a je preveč zaupal svojima najbližjima opernima svetovalcema, ki sta ga prepričala, da je za prenovo vse dobro premišljeno. Iz igre je takoj izključil direktorja dr. Boruta Smrekarja. Niti komunicirati ni hotel z njim! Verjetno so polomijadi botrovali tudi politični pritiski in brutalni interesi nekaterih podjetij, kar sklepam po zelo nenavadnem pristopu h gradnji.

Ministru sem predlagal, naj po slabi izkušnji z Opero vsaj razmisli o gradnji novega nacionalnega gledališča. Prijetno me je presenetil s predlogom, naj pri Zoranu Jankoviću (»s katerim se dobro razumeš«) preverim, ali je mesto pripravljeno brezplačno odstopiti državi opremljeno komunalno zemljišče za novo gledališče. Njegov morebiten pozitivni odgovor bi namreč odprl vrata odločitvi o novogradnji. Gledališče bo le v Ljubljani, je še dodal. In sem šel k županu: predlog je poslušal z velikim zanimanjem, zdel se mu je sprejemljiv, celo zemljišče, kjer bi lahko stalo gledališče, je omenil. »A morava najprej k mestnemu arhitektu.« Takoj sva se napotila v njegovo pisarno. Ko sem podžupanu omenil, zakaj sva prišla, mu je padel mrak na oči. Niti vstal ni od mize, le odločno je zavrnil predlagano možnost. Župan sploh ni prišel do besede, le obrnila sva se in odšla iz podžupanove pisarne. Na poti nazaj mi je župan še rekel, da če je mestni arhitekt proti, ne moremo nič. Moja misija se je končala s pismom ministru, v katerem sem mu sporočil, da mi je župan prisluhnil, mestni arhitekt pa da je zavrnil predlagano možnost, ker so za obnovo Drame končani vsi postopki.

Zadeva med Igorjem Samoborjem in ministrom je mučna, da bolj ne more biti; minister bi si moral vzeti več časa za vsebinske pogovore z njim. Zanimivo, tako kot Smrekarja je v nekem ključnem trenutku izključil tudi Samoborja. Razumem Igorja, ki mora zagrabiti vsako bilko, da se mu zgradba ne sesuje. Na neki način pa razumem tudi ministra, ki se mora odločiti prav na terenu, kjer ga je enkrat že pičila kača, ker je preveč zaupal Lovrencu Arniču in Kristijanu Ukmarju, glede tega, da so načrti za obnovo pripravljeni. Če pa ni bilo tako, bi oba morala ministra prepričati, naj se ne prenavlja, ker sta vedela, da Opera še ni bila pripravljena na takšno hokus pokus prenovo. Dr. Smrekar bi se zagotovo uprl, a njega ni nihče več spraševal. Prenova Drame bo po izdelanih načrtih hudičevo draga. Ne izključujem možnosti, da bo cena dosegla 70 milijonov evrov, kot je nedavno predvidel na TV minister sam. Ta denar bi zadostoval za gradnjo novega gledališča in solidno obnovo sedanje Drame. Še vedno bo cena visoka, a imeli bi novo spodobno gledališče in prenovljeno staro poslopje. Prekletstvo zahtevnih obnov starih objektov je v tem, da je zelo težko pripraviti realen predračun, saj se kasneje lahko pojavijo novi problemi in z njimi novi izdatki. Je morda kdo izračunal, koliko je bila obnova Opere dražja samo zaradi težav s pretakanjem podzemnih vodnih tokov? Ko je gradnja v teku, sta pri nepričakovanih zapletih samo dve možnosti: ali se gradnjo ustavi ali pa se doda svež denar. Običajno se investitorji odločijo za drugo možnost.

V zvezi z obnovo Drame je pomemben tudi podatek, kje bo nadomestna dvorana, v kateri bo najmanj dve leti deloval in ohranjal sedanjo visoko umetniško raven največji gledališki ansambel v deželi, in kakšna bo njena cena. V operno-baletnem primeru to vprašanje ni bilo profesionalno rešeno, predstave na Gospodarskem razstavišču so bile prava izvedbena katastrofa.

Sem. Očaran sem nad njeno prenovo.

Izbor obeh Prešernovih nagrajencev se mi ne zdi prepričljiv, cela vrsta umetnikov z literarnega oziroma dirigentskega področja si nagrado zasluži bolj. In še vtisa o rahlem ideološkem zadahu se pri izboru ne morem znebiti. Jasno, desnem.