Mitja Petkovšek in Sara Isaković o strašnem psihološkem pritisku: Dan največje tekme. Čisti užitek! A le en mali dvom, pa te zlomi

Toda če kdo, potem je bil ravno Petkovšek, sijajni telovadec, tiste sorte as, ki je potreboval veliko tekmo, da je bil najboljši. »Kar pa sem imel pritiskov, so bili pritiski samega nase. Nikoli ni bilo zunanjih,« začne svojo pripoved Mitja Petkovšek. No, na bradlji v Sydneyju 2000 in Pekingu 2008 je že vedel, da ga gleda vsa Slovenija ... »To pa je res, to pa so podzavestni pritiski. Ampak jaz sem bil odvisen od adrenalina tekmovanja. Izkoriščal sem ta fenomen. Ta strah, ta trema sta mi dala krila, da sem se počutil lažjega in sem lahko težke sestave lepo izvajal.«

Na treningih si vzdušja velike tekme pač ni mogel pričarati: »Na treningih nisem izvajal lepih vaj. Najtežjih sestav, kot je bila tista, s katero sem zmagal na svetovnem prvenstvu 2007 in s katero sem tekmoval na olimpijskih igrah 2008, doma sploh nisem mogel izvajati. Nisem se dovolj dobro počutil, le na tekmah je šlo, doma mi je bila vaja ... pretežka. Ja, bil sem odvisen od adrenalina.« Toda ta odvisnost, ki mu je dala moči za super rezultate, je bila dvorezen meč, je spoznal. »Če je adrenalina preveč, je lahko škodljivo. In nikoli ga ne moreš prav dozirati, da bi pipico malo odprl ali priprl, tako ne gre.«

V Sydney je leta 2000 prišel z vajo, s katero bi v finalu, tako sta bila prepričana on in njegov trener, posekal konkurenco. »Bil sem noro dober. Kaj se je zgodilo, je vedno težko vedeti. Lahko da je šlo za spodrsljaj, se zgodi, gimnastika je polna tega. Lahko pa je res bil podzavestno prevelik pritisk. Ampak počutil sem se fantastično, ni bilo tako, da bi skočil gor in bi se mi roke tresle, nikakor ne. Namesto da bi se počutil 15 kil lažjega zaradi adrenalina tekme, sem bil 25 kil lažji in me je odneslo, poletel sem dol z bradlje.«

Spoznal je svojo različico tega, kaj prinesejo prevelika pričakovanja nacije, ko se ne izide v največjem šovu, za olimpijsko medaljo: »Nefer se mi je zdelo, kako pametni so bili eni, ko sem kiksnil. Rekli so: ta ni iz pravega testa, ta ne zdrži pritiska velike tekme. Čudno se mi je zdelo, da ko najaviš zmago na svetovnem prvenstvu in zmagaš, očitno še nisi dokazal, da si močan. Da lahko to dokažeš le na olimpijskih igrah. Kako, a svetovno prvenstvo pa ni nič al' kaj,« se nasmehne Petkovšek. Po tistem je zasukal taktiko: »Nihče me ni leta 2000 opozoril, naj ne govorim tega, kar mislim. Bil sem iskren, da grem zmagat. Šele ko sem kiksnil, pa - hop, skočili so glasni in pametni: kakšen blefer, pa je rekel, da bo zmagal. Kasneje sem se navadil, da ciljev ne razkrijem. Tudi če sem vedel, da sem najboljši, in šel zmagat, tega nisem več rekel na glas. Se mi je zdelo, da je taka miselnost v Sloveniji nesprejemljiva, žal.«

Čeprav se je na drugih velikih tekmah zdelo, da Petkovšek z bradljo opravi igraje, sam opozori: »Ne, ne, ni čisto tako, to so velike obremenitve. Včasih zavidam športnikom v drugih panogah, kjer imajo več časa, da se zberejo, da premagajo tremo. Želel bi si, da bi v gimnastiki imeli tri poskuse, na primer, če prvič kiksneš, greš še enkrat.« Ni (še) tako, gimnastika je ostala kruta zadeva, kjer ti slab moment vzame štiri leta upanja ... »Že tako se je v gimnastiki s pravili, ki favorizirajo mnogobojce, težko uvrstiti na igre. Vedno veš, da je možno, da je zadnjič. Bil sem edini po Cerarju od naših fantov na olimpijskih igrah, pa veste, kako dober je bil moj kolega Pegan na drogu. S tega vidika je pritisk olimpijskih iger strašen. Že same po sebi so težke, tja športniki pridejo najbolje pripravljeni, pa le na štiri leta so. Ja, se treseš in te je strah. Mene je bilo celo kariero strah. Tudi na koncu, ko sem jih imel skoraj 40, no, pri 38 letih sem zaključil, sem čutil pritisk, ki sem si ga nabil sam. Zdelo se mi je: če se zdaj ne potrdiš, se ti izbriše vse za nazaj. Zoprna zadeva.«

Zadeva, pri kateri tudi strokovnjaki s področja psihe ne pomagajo vedno, pravi Petkovšek: »Tudi mi smo jih imeli, v redu je in vedno dobrodošlo, ampak z raznimi tehnikami pomoči strokovnjakov je tako - ni samoumevno, da bodo zalegle. Dostikrat se ne da čudežev pričakovati.« V Pekingu 2008, taktika skrivanja visokih ciljev gor ali dol, Petkovšek ni bil več verzija Petkovška 2000. "Takrat sem pa že kar trpel, vaja mi je bila že pretežka. Saj nič ni bilo narobe, bil sem peti, kar ni slabo, ampak v tistem delčku vaje, ko sem kiksnil, se mi je že vrtelo v glavi. Nikakor pa me ni zdelal pritisk.«

Ni takšen tip, da bi buljil v prazen prostor na steni, kjer naj bi visela olimpijska medalja, in razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo ... S tem je razčistil, te dni, ko gleda olimpijske igre, uživa. »Možno je, da sem si leta 2000 sam naložil pritisk, kaj pa vem. Nikoli ne bom vedel. Super je, kot je bilo, vsako jutro se zbudim z nasmeškom, gimnastika je ostala prelep del mojega življenja.« Tudi zato, ker ga ob vsem davku, ki ga terja vrhunski šport, pri 44 letih ne trga v kosteh: »Kariero sem zaključil zaradi bolečin v hrbtu, telo pri 38 letih ni več vzdržalo ekstremnih gibov. Za normalen lajf pa sem ... superman. Kot gumica, raztegljiv, močen, še vedno lahko odlično promoviram šport. Vmes pa gledam olimpijske igre in navijam. Tudi za našo ritmičarko Jekaterino Vedenejevo, prav iz mojega kluba je, iz kluba za ritmično gimnastiko Tim. Ponosni smo, da smo na igre spravili tudi ritmičarko.«

Da psihološke težave in pritiski, ki jih doživljajo športniki med velikimi tekmovanji, ne smejo biti tabu, pa poudarja nekdanja plavalka Sara Isaković. »Zagovarjam vse športnike, ki govorijo o svojih psiholoških težavah. Vsak ima svoje notranje boje. Na tem področju bi nujno morali imeti športniki malo več razumevanja. Se mi pa zdi, da ob omembi psiholoških težav še vedno prevladuje miselnost v stilu 'Ah, daj no, pa valda lahko naredi tistih par intervjujev'. Žalostno je, da se tak odnos ne pojavlja le med ljudmi, ki gledajo olimpijske igre, ampak tudi med organizatorji. Športnik tako postane izoliran,« opozarja dobitnica srebrne olimpijske kolajne iz Pekinga 2008.

Danes so športniki še bolj izpostavljeni, kot so bili pred nekaj leti. »Z družbenimi mediji, sledilci in podobnim se povečujejo tudi pritiski, vsak ima nekaj za povedati, sponzorji nalagajo odgovornost. Današnji športni svet je še bolj krut,« se zaveda Isakovićeva, ki pritiske največjega športnega dogodka dobro pozna. »Olimpijske igre se zgodijo le na vsaka štiri leta, so največji dogodek, vsak športnik pa sanja, da bo tam dosegel svoj vrhunec. Logično je, da so pričakovanja visoka. Še bolj pa želja, da pokažeš najboljše in osvojiš olimpijsko medaljo. Vsaj zame so bile to največje sanje,« nam je dejala 33-letna Radovljičanka. Da je o težavah, ki sta jih v Tokiu doživeli Simone Biles in Naomi Osaka, treba govoriti, je prepričana. »Dobro je, da so nekateri športniki pripravljeni na glas povedati, kaj se dogaja, kot ambasadorji športa in vzorniki izpostavljajo psihološke težave. To je enako, kot če bi denimo jaz imela zlomljeno nogo in ne bi mogla tekmovati. Morda je celo pomembnejše.«

Kako se izogniti tem pritiskom? Isakovićeva poudarja, da bi športniki že v pripravi na veliko tekmovanje potrebovali več strokovne pomoči, ne pa šele takrat, ko so težave že na površju. »Kot psihologinji mi je noro pomembno psihološko stanje športnikov. Glava je čisto vse. Če športnik ne more biti sproščen, prisoten, osredotočen, da je glava točno tam, kjer mora biti – osredotočena le na nastop –, ni šans, da doseže dober rezultat. Če je ena misel nekje drugje, če je prisoten en dvom, minitravma, to športnika takoj zablokira. In fizično se to pozna. Vsaka misel, vsako čustvo ima neko fizično posledico,« opozarja Gorenjka.

Precej prej kot leto dni pred igrami se začnejo priprave. »Ko sem bila stara okoli dvanajst let, sem že sanjala o tem, kaj želim doseči v svojem športu. Imela pa sem to srečo, da je bilo zame plavanje igra v stilu 'Preverimo, kaj vse je mogoče'. Tudi starši so me na pravi način podpirali, ni bilo nekega pritiska, da moram nekaj doseči, ker so vlagali vame. Imela sem srečo, da nisem čutila pritiska, da nekaj moram doseči, čutila sem, da sem ljubljena in cenjena – kot oseba, ne kot plavalka. Vedno sem bila samo Sara, ne pa rezultat. Zaradi tega sem imela svobodo, da grem na tekmo in poskusim. Ta svoboda ti da igrivost in nujno sproščenost, osredotočenost pa moraš natrenirati,« pravi naša sogovornica.

Pred tekmami, predvsem tistimi najpomembnejšimi, je vklopila »tekmovalno Saro«, nam je dejala. »Užitek je bil, da sem 'borbala'. Pomemben del mojega pristopa k tekmam je bilo tudi zavedanje, da sem trenirala, da sem tako fizično kot psihično pripravljena, dovolila sem telesu, da oddela, kar zna. Tu ni znanstvene fantastike, greš pokazat, kar znaš, kar si natreniral, zraven pa vklopiš še malo srca in duše, kar lahko pripelje še do česa večjega,« je iskrivo opisala. In do nečesa velikega jo je pripeljala olimpijski nastop v Pekingu. V finalu na 200 metrov prosto jo je prehitela le Italijanka Federica Pellegrini. Pred tekmo življenja je že imela olimpijsko izkušnjo. »V Atenah sem bila stara 16 let. Dosegla sem dobro uvrstitev, a v prvi vrsti je bil tisti nastop zame izpolnitev največjih sanj. V Atenah me je vse tako prevzelo, da sem izgubila svoj fokus,« se spomni svoje premiere pod petimi krogi leta 2004. Čez štiri leta je bilo precej drugače. »Izkušnje so tu zelo pomembne, za igre v Pekingu sem že vedela, kako poteka cel proces, prišla sem v čisto drugem 'mindsetu', imela sem tudi rezultate s svetovnih in evropskih prvenstev, zaradi česar sem bolj verjela vase. Priprava za Peking je bila res nora! Na startu sem vedela, da sem res čisto vse dala od sebe. Vsak dan, vsako sekundo čisto vse! To mi je pomagalo, da sem dobila samozavest, saj sem vedela, da sem fizično in psihično pripravljena, pred startom pa sem si rekla: 'Pojdi, fajn se imej, uživaj.' Sliši se malo pocukrano, a na koncu je to še najbolj pomembno. Če se nimaš fajn, je boljše, da ne tekmuješ na taki ravni, je v smehu zaključila nekdanja plavalna šampionka.