V Objektivu je v minulih letih objavil več kritičnih komentarjev na temo zbirokratiziranosti Evrope in Slovenije. »Bruselj, kamor redno hodim na konference, na katere so povabljeni deležniki pred sprejemom direktiv in drugih predpisov, me vedno bolj spominja na Beograd iz časa nekdanje Jugoslavije,« ugotavlja Kovač. »Za te projekte se porabi ogromno denarja, ampak če imaš kritično mnenje, te včasih označijo kar za heretika. Dvom ni prav zaželen.«
Gospodarski minister Matjaž Han je v intervjuju za MMC povedal, da je ogromno njegovih prijateljev in znancev šlo za desetletja v tujino – do trenutka, ko so dobili otroka. Takrat je Slovenija postala obljubljena dežela. Kaj je bil pri vas razlog, da ste se vrnili iz Nizozemske v Slovenijo?To je bila ena takšna čudna zgodba. Leta 2008, dva tedna pred zagovorom doktorata, sem bil povabljen na proslavo ob dnevu neodvisnosti na slovenskem veleposlaništvu v Haagu. Veleposlanica je bila Tea Petrin, nekdanja ministrica za gospodarstvo. Predstavil sem se ji, zanimalo jo je, kaj počnem tam, in ko sem ji razložil, mi je odgovorila, da takšne ljudi potrebujemo v Ljubljani. Dala mi je Duškov (Dušan Mramor, op. p.) elektronski naslov, tedaj je bil dekan ekonomske fakultete. Poslal sem mu prijazen mejl, tipično nizozemski – tam se še kraljico tika. Čez dve minuti sem dobil odgovor: »Mičo, ko boš prvič v Ljubljani, se oglasi pri meni.«
Sicer pa, kar zadeva ministra Hana, nisem povsem prepričan, da se kdo v takšni situaciji vrača iz Nizozemske ali Danske. Bilo bi zanimivo videti to statistiko, če sploh obstaja. Zagotovo si znam predstavljati, da se ljudje vračajo iz Pariza – tam so razmere postale kaotične, nevarne, ušle so izpod nadzora. Podobno je tudi v Bruslju.
Dejstvo je, da bomo morali doma nekaj postoriti na področju demografije in staranja prebivalstva. Tega socialnega modela ne bomo zdržali, to je utopično. Če pogledamo našo zadolženost zaradi zagotovljenih pokojninskih pravic, je ta štirikratnik BDP, zato smo po tem kriteriju ena najbolj zadolženih držav v Evropi.
V teh projekcijah se je v preteklosti premalo upoštevalo priseljevanje. Priseljenci so tisti, ki danes vzdržujejo vzdržnost pokojninske blagajne.Naredili smo ključno napako, ker se držimo starega modela in nam ni uspelo vzpostaviti pravega tretjega stebra pokojninskega varčevanja. Sosednje države, tudi Hrvaška so nam dobro pokazale, kako se to naredi – prek teh stebrov kupujejo tudi naša podjetja, njihov BDP raste, naš stagnira. Vendar pa naše naložbe iz pokojninskih stebrov ne bi smele biti izključno vezane na našo ekonomijo – ker potem delijo njeno usodo. Moraš jih razpršiti. Tudi sedanje vlade ne razumem, da tega s takšno parlamentarno večino ni spravila skupaj.
