Je avtor verjetno edinega protispomenika pri nas, Spomenika NG v Novi Gorici, ki je denimo razvnel razprave o javni plastiki v kontekstu »pomembnih« zgodovinskih osebnosti v Novi Gorici leta 1999. Še več prahu je naslednje leto dvignil Slovenski likovni kanape, ki ga krasita podobi takratne direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac in kustosa Igorja Zabela. Pozornost je vzbudila tudi razstava Neimenovani na povabilo galerije Circulo de Bellas Artes iz Madrida, kjer so skulpture lenobno poležavale po tleh pod motom »Valjati se po tolstem vampu Evrope, čim manj delati in čim več žreti«, kot so zapisali v katalogu k razstavi.
Izstopa tudi več del iz serij Navadni kipi, Doktorji, Hipokriti, Kipi za otroke …, vključno z zadnjo z naslovom Praznik za oči, ki je bila lani razstavljena v mariborski galeriji KiBela. Leta 2011 je Slovenijo zastopal na beneškem bienalu s kipi iz glazirane žgane gline in razstavo Grelci za vroče občutke. Kar nekaj prepoznavnih obeležij je postavil v Pomurju, recimo bronasti kip v obliki zvezdasto perforirane krogle v Ženavljah na Goričkem v spomin na dogodek iz leta 1934, ko je tam pristal toplozračni balon dveh belgijskih znanstvenikov. Zasnoval je tudi Alejo velikih Radgončanov v parku v Gornji Radgoni in soustvaril spomenik v Beltincih, ki zaznamuje stoletnico priključitve Prekmurja. Ob murskosoboški knjižnici stoji nenavadna skulptura Rastoča knjiga. Zanimivo pa je, da je v Ljubljani, kjer dolga leta živi in poučuje, sled pustil zgolj z enim kipom, s pitnikom Kenguru pred Lutkovnim gledališčem Ljubljana.
Študiral je na ALUO in tam zaključil podiplomski študij, vmes se je izobraževal v Münchnu in Düsseldorfu. Dolgo je bil v svobodnem poklicu, nato se je zaposlil kot profesor na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer še vedno poučuje. Je redni član SAZU in prejemnik nagrade Prešernovega sklada. Ustvarja v svojem ateljeju v Vodicah pri Ljubljani.
V začetku poletja ste na SAZU organizirali posvet na temo javnega kiparstva in njegovega ohranjanja. Med drugim ste ugotavljali, da je v Sloveniji ogromno javnih spomenikov zelo slabo vzdrževanih.S prof. dr. Matejem Klemenčičem sva v okviru sveta za razvoj pri SAZU organizirala posvet o ohranjanju javne kiparske dediščine z umetnostnega, humanističnega, družboslovnega in materialnega vidika. Prispevki in razprava so pokazali vse razsežnosti ter kompleksnost te obsežne problematike. Zelo slikovit primer tega vsesplošnega problema pri nas je recimo ljubljanski spomenik Primožu Trubarju. Sploh veste, v kakšnem stanju je? To je katastrofa! Umazan je, zanemarjen, zaraščen, zapuščen, spredaj pa raste gomila mačeh in divja razrast grmovnic skoraj povsem zakriva spomenik. Večkrat dokumentiram njegovo stanje. Zatrdim lahko, da je vsako leto slabše. In potem so po televiziji ob dnevu reformacije predvajali romantičen posnetek tega istega Trubarja, obdanega s »slikovitim« zelenjem, in ga osvetlili z idealno svetlobo, da je tudi umazanija izginila. Žalostno je, ker gre za beli marmor, ki zaradi zanemarjanja nikoli več ne bo takšen, kot je bil.
Podobno usodo deli še vrsta drugih javnih spomenikov, recimo Aleja slovenskih skladateljev s portreti Lojzeta Dolinarja v Vegovi ulici v Ljubljani, ki jo je zasnoval Jože Plečnik. Nekateri podstavki stojijo že čisto postrani. Tam rastejo bukve, ki izpodrivajo herme in se nenadzorovano razraščajo še naprej, ker pa so zaščitene, se jih ne sme nihče dotakniti. Menda so na to ob obisku Plečnikove Ljubljane opozorili celo delegati Unesca. Resda je mlade bukve zasadil že Plečnik, ampak le za ozadje, nekakšno zeleno kuliso hermam. Toda teh bukev po tem ni nihče več negoval, s čimer se uničuje Plečnikova zapuščina.