Jugoslovanska filmska in gledališka zvezda ter dama v najžlahtnejšem pomenu te besede je na najin intervju, kot se je pohvalila, prišla v obleki, ki jo je izbrala posebej za ta pogovor. Nedvomno strahospoštljiv izziv za mladega novinarja. Fotografira se samo med intervjujem, nikakor ne na mrazu, pogovor pa ne sme trajati dlje kot šestdeset minut. Mirjana Karanović je absolutna diva. Naziv, ki si ga je z dolgoletnim delom in natančno odmerjeno profesionalno držo več kot prislužila.
V Ljubljani je na festivalu Ruta v Mestnem gledališču ljubljanskem gostovala s predstavo Gidionov vozel in pokazala tisto redko igralsko moč, ob kateri pozabimo na zunanji svet.
Mirjana Karanović živi za gledališče in umetnost, njena dolgoletna kariera pa je zgrajena iz vlog, v katerih vedno znova tvega, tako čustveno, etično kot politično. V pogovoru sva se dotaknila njenega igralskega procesa, odgovornosti do občinstva in tega, kaj pomeni danes na odru vztrajati pri resnici, tudi kadar je neprijetna. Seveda pa v pogovoru nisva mogla mimo aktualnega dogajanja v Srbiji, ki neizogibno vstopa tudi v kulturni prostor.
Nekoč ste dejali, da je za vas igra enako kot ljubezenski odnos. Vedno veš, kako bo potekal, a vendar je vsakič nekaj povsem samosvojega, novega, vznemirljivega …S tem sem mislila predvsem na odnos s publiko. Igro razumem kot ljubezenski odnos med menoj in gledalci. Obstajajo igralci, ki na odru tako rekoč onanirajo, da bi pokazali vso svojo genialnost. Njim je ob tem lepo in uživajo, a so tako polni sebe, da pravzaprav nič od tega, kar čutijo ali naj bi čutili, ne pride do gledalca. Torej so povsem v svojem svetu in so na odru samo zaradi sebe.
Jaz pa si prizadevam, da se čustva, ki jih doživljam, izmenjujejo z gledalci, da vzpostavim situacijo, v kateri na odru in v zgodbi nisem sama in kjer tudi gledalci niso sami, ampak smo partnerji v izmenjavi doživljanja. In da v danem trenutku igramo in doživljamo resnico nečesa, kar se dogaja v predstavljeni zgodbi. Takrat se igra razvije v ljubezenski odnos v najbolj celovitem pomenu, v katerem ni kalkulacij, meja, kompromisov … Včasih mi seveda ne uspe v ta odnos ujeti vseh gledalcev, a če samo eden od njih pozabi na zunanji svet in na tegobe, potem je v odnosu z menoj kot igralko, in to pomeni, da mi je uspelo. To bi moral biti cilj vsakega igralca. Da doseže to brezpogojno povezanost.
Že ves čas dojemate igro na enak način ali ste ta odnos razvili sčasoma, z leti oziroma izkušnjami?