Strokovna literatura stanje običajno opisuje kot motnjo, pri kateri je v eni osebi hkrati prisotnih več različnih političnih profilov. Nič neobičajnega ni, da se enkrat predstavlja kot Napoleon, drugič trpi kot žrtev zarote, tretjič pa je zavzet aktivist družbenih gibanj in prepričan rasist. Vse te osebnosti lahko nastopajo pod istim imenom ali pa vsaka z ločeno identiteto. Ena osebnost občasno prevzame nadzor nad nosilcem vseh osebnosti, ureja njegovo razmišljanje, obnašanje in delovanje. Multipla osebnostna motnja je običajna diagnoza.
Nič novega. Pred 30 leti je bilo denimo popolnoma običajno, da se politiki z dolgo stalinistično kariero predstavljajo kot demokratične osebnosti z liberalnimi političnimi nazori. Komunizem je propadel, ker na odgovornih položajih ni bilo niti enega prepričanega komunista, ampak sami demokrati. Politiki, ki so grozili s strogimi zapornimi ukrepi za vsakršen dvom o smiselnosti ideologije bratstva in enotnosti, pa so čez noč postali zagrizeni nacionalisti in so z ideologijami etničnega banditizma lahkotno ohranili oblast pod drugo osebnostjo. Ljudem, ki so sožitje med narodi še vedno razumeli kot racionalen način življenja, so grozili z genocidom. V vsaj enem primeru so ga tudi uspešno izpeljali. V slovenskem političnem kontekstu so izpeljali projekt izbrisanja etnično kontaminiranih sodržavljanov. Ni nujno, da so to izpeljali samo spreobrnjeni stalinisti.
Delovalo je namreč tudi na nasprotni strani. Politiki, ki so v isti državi v osemdesetih letih skozi družbena gibanja postopoma razvijali ideje liberalnega demokratičnega političnega ustroja in sodelovali pri širitvi prostora svobode za vse, so ob zamenjavi oblasti odkrili privlačnost izključujočega nacionalizma in partijskega centralizma, ki so ga v simpatični vzhodnoevropski internacionali razvili do ideje in prakse neliberalne demokracije.
Razlike torej ni nobene? To je normalnost, ki jo moramo sprejeti kot samoumevno? Ne, ne. Ni normalno in razlika je velika. Poznali smo njihova imena in priimke in funkcije.
Enaindvajseto stoletje je v politiko kot prakso več osebnosti v enem telesu vpeljalo družbena omrežja. Ta so omogočila formulo neliberalnega vladanja, ki je udobnejša od vseh prejšnjih oblik. Ustoličila so anonimnost kot politično orožje.
Igra skrivalnic. Politiku omogoči, da se skrivaj pojavlja v več osebnostih hkrati. Javna je samo ena, odgovornosti ne nosi nobena. Javno na enem od računov lahko nastopa kot spodoben politik, ki se drži direktiv in izpolnjuje strankarski program. Ko se naveliča zmerne spodobnosti, na drugem računu pod drugo osebnostjo nastopi kot najet politični morilec, ki neusmiljeno uničuje nasprotnike prvega. Na tretjem se pojavi kot zgrožen državljan, ki opozarja na rešitve prvega profila, ki jih podpira drugi profil. Prvi profil naprej posreduje ideje tretjega, ki jih potem v svojih komentarjih promovira drugi. Naprej jih razpošlje predsednik vlade, ki ima tudi dva profila. Enkrat nastopa s svojim uradnim profilom, drugič privatno kot običajen državljan. Na uradnem profilu rešuje osebne spore, na osebnem vodi državno politiko. Digitalno gospostvo nad analognim svetom. Predsednik države je šel še dlje. Vzbudil je resne dvome o tem, ali – razen na Instagramu – res obstaja kot resnična oseba.
Raziskave kažejo, da lahko oseba v procesu razcepljenosti v sebi nosi do 20 različnih profilov, ki ne bi smeli vedeti drug za drugega. Ker v politiki samo osrednji profil ve za vse preostale, mora biti pazljiv. Sistem mimikrije deluje le tako dolgo, dokler so vsi paralelni profili anonimni. Politik ne sme pozabiti, kdo je, in razkriti, da hkrati nastopa pod dvema ali več profili. Politika se takrat izkaže za motnjo.
To se nam je razkrilo v parlamentu, ko je ena od poslank pokazala, da njena stranka deluje kot skupnost izmišljenih političnih osebnosti, ki se razmnožujejo z brstenjem. Dobršen del politike se dogaja pod plaščem anonimnosti, ki ne ščiti privatnosti, ampak prikriva politično pripadnost. To je nezdravo okolje za upravljanje države.
Bolezen običajno ni nalezljiva, v politiki pa hitro dobi epidemične dimenzije. V specifičnih pojavnih oblikah se je razširila na opozicijo. Stranka onemoglih jo je denimo razvila v zares izvirno smer. Na volitve je šla kot stranka z liberalnimi nazori, potem je zamenjala osebnost in pragmatično vstopila v neliberalno vlado. Do tukaj nič neobičajnega v politiki. Nato je izstopila iz neliberalne vlade in šla v opozicijo, vendar je poslance in ministre ohranila v neliberalni koaliciji. Razcepila se je na dve osebnosti. Vendar je ostala en organizem, ki trdi, da ni niti v vladi niti v opoziciji. Vmes ga pa nič ni. Kot stranka je postala anonimna, tudi ime ne pomeni nič več. Vodijo in predstavljajo jo anonimni profili.
Izhod je preprost. Politiki nimajo pravice do anonimnosti. Anonimnost je treba zakonsko prepovedati. Škodi zdravju.
