Ljudje smo že od pamtiveka fascinirani z neizbežnim človeškim koncem, tako kot z idejo večnega življenja. Njeno skrivnost so želeli razkriti mnogi – filozofi, kralji, umetniki, alkimisti, mistiki in konkvistadorji. Tako je »eliksir nesmrtnosti« iskal že Gilgameš v najstarejši junaško-mitološki pesnitvi, podobna naloga pa je doletela tudi podanike prvega kitajskega cesarja Čin Ši Huanga, »vzvišenega boga«, ki so ga namesto v večno blagostanje pahnili v predčasno smrt, čudežni napitek je na žalost vseboval živo srebro. Za božjim napojem so se gnali tudi srednjeveški alkimisti, ki so namesto »kamna modrosti« postavili temelje laboratorijskih procesov, zasnovali metodologijo in terminologijo ter omogočili kasnejši razvoj kemije, metalurgije in farmakologije. In ko je španski raziskovalec Juan Ponce de Leòn odplul v neznano, da bi našel sveto vodo, je namesto izvira nesmrtnosti 2. aprila 1513 odkril Florido.
Kot piše ameriški kulturni antropolog Ernest Becker v knjigi The Denial of Death (Zanikanje smrti), je bil strah pred smrtjo skozi vsa obdobja človeške zgodovine glavno gonilo razvoja. Želja po neumrljivosti je porodila jezike, svetovne religije, tvorila podstat umetnosti, krojila politične in ekonomske sisteme ter prevzela vlogo glavnega motivatorja v znanosti. In podobno kot nekoč se tudi dandanes z ambrozijo bavi le peščica najbogatejših, mogočneži iz Silicijeve doline, ki drug za drugim zatrjujejo, da bodo vsak hip razkrili skrivnost vseh skrivnosti – kako živeti večno.