Kitarist vokalist je ubijalska kombinacija. To je »how ego can you go«. Lennon s čigumijem v ustih na koncertu na strehi. Don't let me down. To bi bil. Vsakič se zjokam, ko to vidim.
V tistem momentu so bili že nepovratno razbiti.Vsak po svoje so šli in vsak po svoje je počel briljantne stvari. To je neponovljivo. Škoda, da Stonesi niso razpadli.
Večji žurerji so in bolj so potrebovali ta žur.Beatlesi so postali spiritualni, začeli so jemati LSD in ugotovili, da na tej poti čvrstega ega, kar je baza poštenega rock'n'rolla, ni prihodnosti. Ko se ega zaveš, ne moreš biti več roker. Stvarnik je to idejo soočenja z egom vsaj za Richardsa in Jaggerja izpustil. Da si pri 70 letih tako razkrečen na odru in dekletom pod odrom poješ Let's spend the night together, moraš biti en konec enega kerlca. Hočem reči, da moraš biti zelo spreten, da v življenju manevriraš med temi čermi samospoznanja na način, da ne postane dolgčas.
Po Iggyju Popu gre za Lust for life ali slo po življenju. Stonesi so plesalci. Podobno je Peter Lovšin eden redkih slovenskih izvajalcev, ki na odru plešejo.Ja, podoben je in morda res preveč zviška gledam na to, kako trapasto je to početi pri teh letih. To ni hec.
Richards je po nedavno končani turneji No Filter rekel, da bi šel takoj še na eno. Da bi »zarolal« še enkrat.Vendar pa, ali se da »zarolati« še enkrat? Si predstavljamo norost, ki je vladala v šestdesetih, ko je bilo vse prvič? Ko so bili stari nekaj in dvajset let. Mene mučijo izkušnje, zaradi katerih ne more biti kot prvič. Je lahko tak »drajv« takšen kot takrat?
Seveda da ne.Pri Richardsu deluje, kot da je.
Vam je znan izraz »blame transfer«?Ne.
Tudi sam sem zanj izvedel šele v minulem letu. Pomeni stanje, ko je tebi na kavču nerodno zaradi nekoga na televiziji ali drugem mediju.Nevaren izraz, da. Nisem še slišal. A sočuten človek ne bi tega tako rekel.
Ampak?Izraz je zagotovo nastal v neki debati o tem, kako je bilo nekaj noro narobe. Gledaš Kanglerja na TV ali Hojsa in ti postane nerodno. Če pa narediš še en korak višje, da poskušaš razumeti, kakšno prtljago preteklosti ta človek vozi s seboj, da je pripravljen početi, kar počne, da eksistira, ti pa to lahko zlomi srce.
Ste postali v času pandemije kaj bolj jezni?Najprej res. Neskončno bolj jezen kot kadarkoli, potem sem pa postal miren.
Se da to jezo primerjati s kakšno prej, ali gre za unikatno nov občutek?Ni unikatno nov občutek. Korona je samo potencirala, kar smo itak nosili s seboj.
Katera koronska odredba ali paradoks vam je najbolj nerazumljiv?Te ukrepe se da čutiti in razlagati na več načinov. Nekateri so bili sprejeti iz žlehtnobe, drugi iz maščevanja, tretji zato, da so nekateri pribočniki dali v žep denar. Vojno dobičkarstvo in tretjeligaštvo.
Vsaj še en moment je. Če je pri tej koroni kaj jasno, je jasno to, da nič ni preveč jasno, v kar pa politik ne more privoliti. Politik se mora vsaj delati, da mu je jasno. Ali kdaj pomislite, da je svet ob virusu ustvaril in padel na neki samoustvarjen hype? Da bi se ta covid 40 let nazaj, brez spleta, odvil drugače?Verjetno bi se. In verjetno se v zakulisju dogajajo pomembnejše zadeve od tega covida oziroma se dogajajo prav na njegovi posteljici. Tem zgodbam je težko slediti. Nekatere se same ponujajo in jih ti, ki posedujejo moč in gospodarstvo, s pridom izkoriščajo. Čudni časi so.
Govori se, da je problem globoka država, sam pa imam občutek, da je problem prej vtis plitkosti. Recimo uvozniki hitrih testov so bili več kot očitni.To je maska, ki jo je korona razbila. Da je to edini nivo. Da dlje od tega v Sloveniji ne nese. Verjetno se strinjava, da je korona ena pomembnejših preprek, ki nam jih je zgodovina vrgla na pot. Bombardirani smo z informacijami, da bomo pocrkali. In potem rečejo: imamo rešitev. Cepiva. In kaj naredi slovenska vlada? Namesto da bi za pošten denar najela najboljšo agencijo, ki bi ugotovila, kako nagovoriti prebivalstvo, in reklamno agencijo, ki bi to spromovirala na najboljši način, dajo oni petnajst jurjev Edvardu Kadiču. To je bil projekt, v katerega bi morali vložiti težke milijone. Ne pravim, da so cepiva ultimativna rešitev, govorim o pristopu. O tretjeligaštvu, ki vlada pri nas.
Obenem se je poskušalo državljane v cepljenje siliti. Recimo s plačljivimi testi. Kot da je sto evrov na mesec za teste malenkost.O tem cepljenju se niti ne bi pogovarjal.
Pravzaprav enako. V svoji knjigi pišete o staranju, za korono pa se zdi, da je med drugim naredila odločno razmejitev časa na pred njo in po njej. Vse pred njo je staro.Mislim, da je vtis pravilen. S to korono je padla neka časovna klapa na prej in potem. Doma imam devetnajstletnika in pri njem opažam za devetnajstletnika popolnoma nenavadno čustvo. Da je nostalgičen. Pomislimo. Devetnajstletnik, pa nostalgičen? A upoštevati je treba, da je bil na začetku pandemije star sedemnajst. Danes se že pošteno brije. Vmes sta se zgodili dve leti popolnega niča, v katerem se je mladost ustavila oziroma je bila primorana improvizirati v danih okoliščinah, v katerih ni bilo formata za to, kajti infrastruktura vedno počasneje sledi dogajanjem, kot se ta dogajajo.
Kako so se znašli?Ne vem. Verjetno težko. Zdelo se je, kot da bi bili vrženi v osemdeseta leta, ko je bilo treba prav tako veliko improvizirati. Poti do zadovoljitve nekega cilja so bile prekinjene.
Vtis imam, da se dogaja mlada generacija, ki je bolj »na gobec«, kot so bile generacije zadnjih trideset let.Ja, bolj so na gobec. Mi smo depresivni. Družbenopolitični model, ki ga živimo, se nam sesuva pred očmi. Smo atomizirani posamezniki, nesrečni od vsega izobilja. V resnici smo nesrečni, naši otroci pa ne verjamejo v to, da je sreča, če narediš diplomo, če kupiš BMW ali otroški voziček barve šampanjca. Za zdaj se vse skupaj odraža kot ljubki nihilizem, a se bo artikuliralo v nekaj novega in resnejšega.
Začela sva z rock'n'rollom. Vtis je, da bi bili današnji politiki radi rock'n'roll zvezde. Nihče ne bi preživel življenja ob eni soprogi. Vsi bi bili tudi Jaggerji. Konec koncev je Sarkozy z njegovim nekdanjim dekletom Carlo Bruni.Sodobna politika omogoča platformo za izražanje, ki žanje podobne učinke. Slava, denar, moč in Instagram.
Ni več problem, če se politika zasači pri prešuštvu. Vsaj od Clintona dalje ne.Ne bi rekel, da je problem v tem, ampak bolj v tem, da je marsikdo od egomaniakalnih politikov, ki jih tudi na domači barjači ne manjka, zgrešil poklic. Kajti podobni so ljudem, ki so trideset let prepričani samo o svojem besedilu. To je potencial, ki ga premorejo samo največji frontmani našega časa. Čeprav so to stare mokre sanje politikov. Ne samo sanje. Obstajajo primeri totalitarnih frontmanov, ki so to počeli. Hitler je imel to zastavljeno točno tako. Leni Riefenstahl mu je snemala spote, Hugo Boss mu je šival uniforme in tako naprej. Takšne produkcije pred tem ni bilo, pa tudi po njem težko. Zdaj se lahko nadejamo česa podobnega.
Ob voditeljih potrebujemo tudi občinstvo. Manj ko se ljudje zavedamo, kako grozna je vojna, bližje smo ji, in obratno.Da, in v lanskem letu je bil dosežen rekord v trgovanju z orožjem, pri čemer je polovica podjetij ameriških.
Ste morda pri najbolj običajnih ljudeh opazili, da so se začeli vesti bolj ostro? Začenši s prodajalkami in natakarji. Da so vsi začeli poudarjati svojo pozicijo.To me spominja na srednješolske klopi, ko se je zgodil kak eksces in je situacija postala resna. Avtoritete so te nagovarjale s tem, da je stvar resna. Enako je zdaj in vsak pri sebi najde svojo upodobitev te resnosti, kar se manifestira na nešteto načinov. Varnostnik po svoje, policist po svoje, prodajalka po svoje.
Prve dneve pandemije je bilo ekscesno, če si se na ulici nasmehnil.Seveda, ker je bilo resno.
Balkan se zdi v takšnih razmerah znosnejše okolje prav zato, ker premorejo več kolektivnega humorja.Mi pa več kolektivnega terorja. Cenzura je bila vedno državna, zdaj se pa prvič soočamo s civilnodružbeno cenzuro. S tem, da pride nekdo in izrazi drugačno mnenje o okoliščinah, v katerih smo se znašli, to pa izzove ljudi, da kličejo na radio in TV in sprašujejo, zakaj se je temu človeku dalo prostor. Potem ti neki anonimnež na Twitterju pod psevdonimom organizira akcijo Škodljivec leta 2021, kjer zasmehuje ljudi z imeni in priimki ter z doktorskimi naslovi, če že hočemo biti čistunski. Pri čemer se ljudje zabavajo, všečkajo, delijo in glasujejo. To me spominja na kako srednjeveško tržnico, na kateri je bil rabelj z masko na glavi in je bila njegova identiteta skrita, žrtev pa je bila popolnoma razgaljena na tistem prangerju in vsi so jo pljuvali. Graščak, ki jo je obsodil, pa je gledal z okna in se smejal, ker je dobro vedel, da bo tlačenka še bolj tlačena. Kot da vidimo edino svobodo samo še v terorju. Da sami sebe gnjavimo. Sebi enake. Če gledamo družbena gibanja zadnjega leta, kaj je na ceste pripeljalo največ ljudi?
Cepljenje.Helikopterji niso nad Ljubljano letali zato, ker bi ljudje znali nagovoriti ključen problem – to je avtokratsko vlado, ki ima nase pripetih tisoče modelov, ki nam kradejo. Ne, letali so zato, ker je neki bivši policist rekel, da ne da svojega telesa, zraven pa sta bila Werner in Saška Lendero.
Ob številnih virih informacij se danes zdi težje vladati kot nekoč.Kaj pa če se danes vlada še bolj, kot se je kadarkoli? Kaj pa če je ideja o participativnih demokracijah ena sama farsa? Nisem konspirativec, niti ne bi soglašal z anarhistično tezo, da bi bile volitve, če bi lahko kaj spremenile, prepovedane. Konec koncev, kakšna pa je v ZDA razlika, če izvolijo republikance ali demokrate? Ali kakšna bi bila razlika, če bi pri nas namesto Janše prišel Golob?
Dostop od interneta in do informacij je morda res farsa, vendar gre na koncu človek na ulico, tega si pa, mislim, nobena oblast ne želi.Odvisno od tega, zakaj je prišel na ulico.
Ni pomembno, zakaj. Če se dogaja ulica, je to za oblast problem.Meni je pa pomembno, zakaj je prišel na ulico. Potencial za spremembo bi bil to, da bi verjeli, da smo z demokratičnimi orodji, magari s protesti in v nadaljevanju po ustaljeni poti, sposobni nagovoriti izzive, ki nas čakajo. A se mi ne zdi, da je to v tem trenutku možno. Poglejmo, kaj je naredil covid-19. Evropa razpada. Vsaka država ima svoja pravila. Občutek odtujenosti je vedno močnejši, Rusija in Kitajska kopičita vojsko, da ne govorim o okoljskih problemih, ki smo jih popolnoma prezrli. Dogajajo se neke konference, potem pa se ne zgodi popolnoma nič.
Razmišljate o tem, da bi šli v politiko?O tem ne razmišljam niti pod razno. Tega ne znam početi.
Bi veljalo znižati volilni prag?Brezvezno vprašanje. Že osemnajstletniki pri nas ne volijo. Volijo stari in disciplinirani, razen če se divje motim, a tako slišim govoriti raziskovalce javnega mnenja.
Vseeno – mar menite, da desetletniki v primerjavi s starši politiko razumejo preveč površno?Glede na raven političnega diskurza in glede na to, kar smo videli v prejšnji Tarči, bi zagotovo lahko volili. Ne eni strani imamo v dialektih vreščeče bad guye, na drugi strani Šarca, ki komunicira z reki iz Pavlihove pratike, in tako naprej. Starši so približno toliko oddaljeni od bistva politike kot desetletnik.
Kot bi rekel Jože Potrebuješ in še kdo, so otroci najbolj iskrena publika.Točno tako in prav Jože Potrebuješ je v tej do konca razmontirani državi priredil nepozaben moment na nedavni državni proslavi, ko so bili na koncu vsi v narodnih nošah zbrani na odru, Potrebuješ pa je pel: »Pozabmo na špetir, pod Alpam nej bo mir.« Če to ni nagovarjanje šestletnikov, ne vem, kaj je.
Politika ima nasploh problem z izgubljanjem pozornosti občinstva. Tudi zaradi konkurence drugih vsebin.Če sva pri tem, mar ni do konca izprijeno in bizarno, da imajo ti politični frontmeni, ki niso nič drugega kot demokratično izvoljena uprava neke skupne firme – ki ima, mimogrede, nižji proračun od nemalokatere multinacionalke – vsak dan po par ur »air timea« in jih moramo stalno gledati? Si lahko predstavljamo, da bi imel Nestle šest ur na dan poročila? Ne vem, ali mediji, vključno z mojim javnim zavodom, ponujamo prave vsebine, ki so v pravem interesu javnosti, ali preizprašujemo prava vprašanja, ali preverjamo pri pravih virih. A to je debata, podobna temu, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Kak dan nazaj sem med vsemi stripi na črpalki v Guncljah zagledal vsaj za moje oči prvi protisocialistični strip, ki ga je seveda izdala založba Nova obzorja. Začne se tako, da 50 let star nabildan hipster strelja podgane, v oblačku pa piše: »Pride socializem, pride tudi lakota.«
Pristopi, ki so bili včasih v domeni levice, so se začeli uporabljati tudi na desnici. In obratno, verjetno.Ampak zakaj se mora nekdo, ki je vršilec neke dokaj birokratskoupravne pozicije, polaščati tako poenostavljenih ideoloških front, da jih moraš na koncu zapisati v stripu?
Da se uveljavi. Joni Mitchell, slavna kanadska kantavtorica, je nekoč dejala, da ljudje ne znamo ceniti miru oziroma ga zlorabljamo zgolj za prešuštvovanje in modo.Ne, ne znamo ga ceniti, zato vedno znova stopamo čez Rubikon, čeprav upam, da tokrat ne bomo. Nismo pa daleč.
Občinstvo je vroče, vroči so tudi nastopajoči na odru. Obenem si ti, ki najbolj odločajo o tem, domišljajo, da so sposobni upravljati z malimi lokalnimi vojnicami.Za zdaj se zdi, da jim uspeva.
Nedavno sem za sosednjo mizo slišal o vaši knjigi pohvalno razpravljati dve starejši gospe in pomislil, da je to lep dosežek. Da bi lahko postali novi Janko Ropret.In da vodim V nedeljo zvečer? Ne vem, kako bi to komentiral. Počaščen sem, lahko pa tudi ne.
V knjigi je nekaj lepih iskrenosti. Vas je k iskrenosti navajalo pisanje in se vam je dogajala sproti, prav zato, ker ste pisali?Marsičesa v knjigi seveda ni. Tudi proces pisanja je marsikaj izbezal iz mene. Gre za posebej za knjigo napisane tekste, ki sem jih začel pisati ravno takrat, ko sem fasal korono, ki pa sem jo preživel precej na lahko. Motiv za knjigo je bilo to, da se očistim in da izmerim, kako globoka je moja luža. Vsak si zase predstavlja, da je zelo globok, a se je izkazalo, da nisem preveč. Poanta je bilo jamranje, ki izumira.
Hm, niti ne, sploh pa mi je ob branju knjige prišlo na misel jamranje, ki je v bistvu hvaljenje. Ko se pritožuješ, da ti gre dobro.Točno to. Prišel sem do točke, ko sem po kriterijih, ki so mi jih vsilili starši, družbenopolitična ureditev, pop kultura, reklame in institucije, vključno s farjem pri verouku, do petdesetega leta naredil skoraj vse kljukice. Moral bi se počutiti res dobro. Imam svojo oddajo, svojo firmo, neko zgodbo.
In ni v redu?Ne, ni. Seveda si lahko prestavljamo nekoga, ki se mu ni uspelo realizirati.
In ki predvsem nikomur ne more povedati zgodbe.Kako da ne? Usede se in se iskreno vpraša, kako se počuti. Vsak lahko pove zgodbo.
Ampak ne more je povedati občinstvu.Publika je moj privilegij?
Absoluten.Saj zato sem pa publicist. Obenem ni edina pot v življenju, da tehtaš sebe, to, da napišeš zgodbo.
Nekateri pač objavijo fotografijo zrezka, ki so ga ravnokar spekli. Saj gre za podobno. Za njegovo zgodbo.Vendar noben ne objavi slabega zrezka. Takega, ki se mu je ponesrečil. Sam pa sem hotel v knjigi objaviti sliko slabega zrezka. To, da sem se počutil kot ponesrečen zrezek. Pisal sem o stvareh, zaradi katerih se počutim slabo, da bi se počutil boljše. Da morda stopim na drugačno pot.
Poglavje o ločitvi je tako slastno, da napeljuje na misel, da bi se šel človek poročit samo zato, da bi se lahko ločil. Zakaj je ločitev takšno doživetje?Problem našega sveta se mi zdi, da je ogromno neizgovorjenega. Poznam tipe, ki so petkrat ločeni in to ni neki dosežek, pa vendar je ločitev en tak katarzičen moment. Ni enako, kot če se razideš s punco, ampak je prej tako, kot če pri šestnajstih pobegneš od doma in greš novim dogodivščinam naproti. To se ti pri letih, ko si že nekaj doživel, ne more zgoditi kar tako. Ločitev pomeni, da si zajebal vse, kajti nekomu si obljubil večno zvestobo. Gre za sladko-kisel občutek.
