Nekdaj smo na našem dvorišču sušili rjuhe, stepali preproge, se skrivali, igrali zemljo krast in koza klamf, prirejali smo celo lutkovne predstave! Dvorišče je bilo za nas udomačena stran mesta, od koder smo, kot smo takrat rekli, »hodili v mesto«. Dandanes se na dvoriščih znotraj kareja, kjer je še ostalo nekaj vrtičkov, zelenja in visokih dreves ter rož ob hišah in na balkonih, še vedno odvija vsakdanje življenje stanovalcev. Tukaj se še čuti duha domačnosti in sosedske vzajemnosti, ki nastaja iz vsakodnevnih srečanj, pogovorov in dogovorov med nami.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo