Tudi zaradi tega, ker so jih tako prepričevali voditelji držav. Upanje se je nato prestavilo na pomlad, na praznik vstajenja, na čas, ki naj bi prinesel novo življenje in mir. A ko je prišla velika noč, so bili slovenski fantje daleč od doma – v blatu in mrazu karpatskih prelazov, na razsežnih ravninah Galicije, v negotovosti vzhodne fronte, kjer so topovi grmeli dan za dnem. Doma pa so cerkveni zvonovi vendarle zvonili. Procesije po mestih in vaseh so šle po ustaljenih poteh, mize so bile pogrnjene, a praznovanje ni bilo več isto. V mnogih hišah je za mizo ostal kakšen prazen stol, v številnih srcih pa ni bilo miru. Matere so klečale v cerkvah in molile, a njihove misli so bile pri sinovih na oddaljenih frontah, katerih usode niso poznale. Vsaka novica s fronte je lahko pomenila upanje ali konec. Tako je velika noč leta 1915 razkrila globok razkorak med simboliko praznika in resničnostjo časa. Namesto vstajenja je vojna prinašala smrt, namesto miru negotovost. Prav v tej napetosti med vero in strahom, med upanjem in izgubo se razkriva ena najbolj pretresljivih podob prvega leta velike vojne.
Ob Veliki noči – kvišku srca
Krvava je letošnja Velika noč. Da je tako, ni kriva Avstrija. Njeni sovražniki so pričeli s prelivanjem krvi. Sarajevska mučeniška kri je, ki vstvarja na bojiščih, kar občuduje ves svet: brezprimerno junaštvo avstrijskih narodov v boju za obstoj Avstrije. Skupno z drugimi slovanskimi narodi v Avstriji je tudi naš narod v teh bojih sijajno dokazal, da je njegova zvestoba vzvišena nad vsakim dvomom. Sijajni so dokazi njegovih žrtev, poguma, vztrajnosti, neupogljive volje njegovih sinov na bojiščih. Neupogljiva je zvestoba naših vojakov, da končno pravična stvar Avstrije mora dobiti zadoščenje. Ta zavest kipi tudi iz vsakega njihovega pisma. Taka nezlomljiva vera naj pa tudi v vseh dneh spremlja nas, ki smo ostali doma. Prepričanje imamo, da skupne žrtve avstrijskih narodov morajo roditi oživljenje prave avstrijske misli, združenja vseh, ki smatrajo Avstrijo za pravo svojo domovino.
Slovenec, 3. aprila 1915
Velika noč.
Prišla je zopet pomlad in prišla je zopet v mirnih časih tako lepa in vesela Velika noč. Toda letos se je ni mogoče radovati, kajti svetovna vojna traja še vedno, traja že celih osem mesecev in še vedno nič ne kaže, da ji bo v doglednem času konec. Le ena misel, le en čut nas navdaja vse te dolge mesece in tega tudi najlepši prazniki ne morejo premeniti.
Ta Velika noč, oškropljena s toliko krvjo, nam kliče v spomin začetke te vojne. Tudi ljudje, ki bi morali imeti jasne pojme o velikih nasprotjih med evropskimi državami in ki bi morali poznati moči in sredstva vsake teh držav, so bili takrat mnenja, da svetovna vojna nikakor ne more dolgo trajati in da bo končana v kratkih mesecih. Kako so se motili v svojih računih in kako so podcenjevali tako lastne, kakor tudi nasprotne moči! Osem mesecev že traja vojna in še ni nobena vojskujočih se držav izčrpana in še nobena ni na koncu svojih moči, da, vojskovanje niti še ni doseglo svojega vrhunca.
Prorokovalo se je najpoprej, da bo do Božiča konec bojevanja. Res, zgodile so se v tej dobi velike stvari. Padel je Liége in padel je Lvov, zavzeta je bila Anversa in dobojevali so se veliki boji na Poljskem in v Galiciji, boji na morju in boji na kopnem in Belgrad je bil vzet in je prišel zopet v srbske roke, a vendar se splošni položaj z vsem tem ni spremenil.
Po Božiču so ljudje začeli upati, da bo vojna vsaj do velikonočnih dni končana. Tudi v tej dobi so se na vseh bojiščih zgodile velike stvari, bili so boji na morju, na zapadnem, na vzhodnem; začela se je akcija v Dardanelah in padel je Przemysl, a splošni položaj se še vedno ni spremenil.
Velika noč! Morda bo ravno ta mejnik v tem strašnem vojskovanju, ki pretresa zdaj svet, morda se bo ravno po teh praznikih začela za dolgo bodočnost odločilna borba.
To vojno čutimo vsi težko, tisti, ki so na bojišču, in tisti, ki so doma. Kaj čuda, če se poraja v vsakem srcu vprašanje, kdo je prav za prav kriv, da je prišlo do te vojne, kdo je odgovoren za to brezprimerno bojevanje in prelivanje človeške krvi. Toda na taka vprašanja sploh ni odgovora. (…) Zdi se, kakor da je bila ta vojna že dolgo let zapisana v knjigi usode in bi bila njena naloga ustvariti v Evropi pogoj za trajen in dolg mir. (…)
Velika noč je praznik prerojenja vse narave in nas opominja, da pride tudi za slovenski narod čas prerojenja in pomlajenja. (…)
Slovenski narod, 3. aprila 1915
Velika noč.
Lepo vreme je olepšalo letošnjo Veliko noč. V soboto so se vršile procesije ob najlepšem spomladanskem vremenu. V stolnici je vodil procesijo presvetli knezoškof dr. Ant. B. Jeglič. Poveličala sta procesijo dva oddelka domačega pešpolka št. 17 in vojaška godba 17. pešpolka. Marsikomu so se orosile oči ganotja, ko je gledal čvrste postave naših fantov. (…) Za procesijo smo opazili mnogo vojakov ranjencev. Ti možje, ki so v bojih tvegali svoje življenje za domovino, so tako dajali najlepši zgled onim, ki so doma ostali. Posebno velika in impozantna je bila letos procesija pri sv. Petru. Pod banderi in društvenimi zastavami se je procesije udeležila nešteta množica ljudstva. Vrsta ranjencev vojakov, ki so se udeležili procesije, je bila tu posebno dolga. (…)
Bilo je na tisoče ljudstva. Procesijo je zaključila molitev za mir. (…)
Slovenec, 6. aprila 1915
Velika noč v Karpatih.
Budimpešta, 6. aprila. »Az Est« poroča s severnega bojišča: Nova razporedba naših karpatskih čet na obeh straneh Cisne in Berechi Gona na nove, ugodnejše postojanke se vrši v polnem redu. Pri teh operacijah smo izpraznili le nekaj malih krajev. Med velikonočnimi prazniki so se boji nadaljevali z nezmanjšano silovitostjo. Na veliko soboto so naperili proti našim postojankam posebno ljute napade z očividnim namenom, da nam motijo dan Vstajenja. Značilno za postopanje sovražnika je tudi, da je na veliko nedeljo, ko so naše čete napravile protinapade, ki so Rusom zadali velike izgube, sovražnik po parlamenterju prosil, da bi smel praznovati Veliko noč brez grmenja topov. (…)
Slovenec, 7. aprila 1915
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si