Po razpadu Avstro-Ogrske in vključitvi slovenskega ozemlja v Kraljevino SHS se je položaj nemško govorečega prebivalstva bistveno spremenil. Nova država je gradila svojo identiteto na južnoslovanskih temeljih, nemška skupnost pa je iz nekdanjega nosilca politične, gospodarske in kulturne prevlade postala narodna manjšina. Ta preobrat je spremljal niz pravnih, jezikovnih in simbolnih sprememb, ki so vplivale na šolstvo, uradniško rabo jezika ter društveno in javno življenje. Med obema vojnama se je v slovenskem časopisju pogosto pojavljala tematika »nemškega vprašanja«, kot so razprave o lojalnosti, šolstvu, gospodarski moči, kulturnem vplivu in o političnih ambicijah. Ti zapisi razkrivajo raznolik spekter pogledov – od prizadevanj za sobivanje do izrazitega nezaupanja in nacionalne tekmovalnosti, tudi nestrpnosti. Prav skozi takšne vire je mogoče razumeti, kako so se oblikovali vzorci dojemanja nemške skupnosti v slovenskem prostoru. V obdobju pred napadom na Jugoslavijo je nemški propagandni stroj začel v medijih objavljati neresnične trditve o okrutnem ravnanju Jugoslovanov s pripadniki nemške manjšine, s čimer je pripravljal izgovor za morebitno vojaško posredovanje v kraljevini. Dogodki med drugo svetovno vojno in po njej so vprašanje nemške manjšine radikalno preoblikovali, vendar to zgodovinsko poglavje ni predmet današnjega prispevka in povzetkov pisanja nekdanjega časopisja, ki se osredotoča zgolj na obdobje med obema vojnama. Je pa danes gotovo še vedno odprtih nekaj vprašanj o pripadnosti, pravicah in identiteti nemške skupnosti pri nas.
Kri v Mariboru.
Kot senzacionalno vest so priobčili meščanski listi vest, da je pred par dnevi, ko je bila ameriška komisija v Mariboru, ob priliki nemških demonstracij tekla kri. Obžalovanja so vredni taki dogodki in zaslužijo trezno presojanje, kot resnoben opomin, da se v novi državi, ki se snuje, ne smejo dogajati podobne stvari. V vseh naših meščanskih listih, nemških in slovenskih, smo čitali le ogorčenje nad dogodki in tendenčno hujskanje na nemški in na slovenski strani, dasi je dogodek le plod petdesetletne vzgoje, na eni strani servilizma in na drugi strani despotizma. Popolnoma naravno je, da je Maribor gnezdo nemških nacionalcev ter da ti skušajo porabiti vsako priliko, da bi dokazali, da je Maribor nemško mesto. Povsem neverojetno se pa nam zdi, da bi bili organizirali v Mariboru dijake za demonstracijo. Istotako bi se bilo marsikaj dalo mileje opraviti, če bi upoštevali moment, da nemški nacionalci izrabljajo v svoje namene nameravano državno obliko: trdijo namreč, da teže k Nemški Avstriji zaradi tega, ker je republika, dočim se osnavlja Jugoslavija kot kraljevina. (…)
Naprej, 30. januarja 1919
O dogodkih v Mariboru.
Predsednik Narodne vlade SHS v Ljubljani je v seji dne 29. januarja izrazil svoje obžalovanje nad tem, da so Nemci zlorabili bivanje ameriške misije v Mariboru za hujskanje proti državni oblasti in dejansko odpornost proti njej, vsled česar je prišlo do izgredov in krvoprelitja. Uradne preiskave so v teku. Narodna vlada bo izrekla o dogodku končno sodbo, ko dospe podrobno uradno poročilo.
Naprej, 30. januarja 1919
Vse nemške prireditve prepovedane.
Ljublj. dopisni urad poroča: Pri včerajšnji seji deželne vlade je prišlo v razpravo tudi vprašanje koroških beguncev, katerih število se z ozirom na zasledovanje in nasilnosti od strani avstrijskih oblasti na Koroškem vsak dan veča. Pri tej priliki se je pojasnilo, da se pojavljajo tudi v naših krajih dokazi nemško-nacionalne nelojalnosti napram naši državi. Z ozirom na te okolnosti je deželna vlada sklenila prepovedati do nadaljnjega v Sloveniji nemške zabave in sploh vse prireditve. Deželna vlada je sklenila tudi še druge odredbe, katerih namen je dovesti hujskače nemške narodnosti, zlasti one, ki uživajo v naših krajih gostoljubnost, do treznosti, ter jim vzbuditi potrebno spoštovanje do troimenega naroda, med katerim imajo srečo, da bivajo.
Jugoslavija, 30. januarja 1921
Šolski škandal v Mariboru.
Prav zadnji čas je, da posvetijo merodajne oblasti Mariboru in njegovim razmeram malo več pozornosti, kakor so jo žalibog posvečale do sedaj. (…)
Za Maribor imajo v Ljubljani še vedno dvojno mero, in sicer prav tako, kakor so jo imeli nekdaj v Gradcu: za Nemce eno in za Slovence drugo. (…)
Tik pred začetkom šolskega leta je ljubljanski višji šol. svet naenkrat uvidel potrebo, da je ustanovil v Mariboru par nemških ljudskih šol in nemško dekliško meščansko šolo. Že takrat, ko smo čuli o teh pripravah, smo izrazili svoje mnenje in pomisleke. Čemu obnavljati nemško posestno stanje, ki je bilo že odpravljeno? Ako bi bilo ostalo pri starem, bi bilo ostalo nekaj nemških vzporednih razredov na posameznih šolah. To bi bilo Nemcem le v prid, ker bi se njihovi otroci potom občevanja lažje in preje priučili našemu jeziku. A kaj se je brigala Ljubljana za Maribor! Ona gre svojim potom kakor vedno. (…)
Tabor, 30. januarja 1921
V vsej državi popoln red in mir
BEOGRAD, 3. aprila, p. Pod naslovom »Vesti tujih radijskih postaj« objavlja današnja »Politika« uvodnik, ki ga je napisal znani publicist Milan Marjanović. Članek se glasi: Alarmantne vesti, ki jih širijo različne radijske postaje sosednih držav o terorju in umorih nemških in italijanskih državljanov ter pripadnikov manjšin v Jugoslaviji so zavzele tolikšen obseg, da so izzvale odločne demantije iz uradne strani, ki jih je objavila agencija Avala.
Demantiji so bili jasni in ne bi bilo treba nikakih komentarjev, ko bi šlo le za netočne, čeprav tendenciozne vesti. Toda v tem primeru gre za nepretrgano kampanjo, ki je postala sistematskega in trajnega značaja in katere neljube posledice si je lahko zamišljati, posebno če bi se kampanja nadaljevala v taki meri. Stalno se ponavljajo iste obtožbe in vedno znova se le še povečujejo. (…)
V tej kampanji se govori o zažiganju banatskih vasi, kar se stvarno zares ni zgodilo. Govori se o 10 ubitih Nemcih v vasi Beočaru, kjer sploh ni bilo nobenega incidenta. (…)
Slovenski narod, 3. aprila 1941
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si