Matjaž Rakovec: Govorice, da imam tiho koalicijo s Stevanovićem, ne držijo

Njegovo dosedanje osemletno županovanje je ob velikem investicijskem zagonu in številnih pridobitvah za občane zaznamovalo tudi nekaj zastojev pri uresničevanju projektov, minuli teden pa je v javnosti završalo zaradi zvočnega posnetka o dogajanju okoli napovedane gradnje pravoslavne cerkve v Kranju. Se za afero skrivajo resni očitki in odprta vprašanja o ravnanju občine ali pa gre za predvolilno obračunavanje in nagajanje?

Minuli teden je prah dvignil posnetek vašega srečanja s srbsko skupnostjo v Kranju, na katerem ste razpravljali o gradnji pravoslavne cerkve. Pojasnite, prosim, kaj konkretno se je dogajalo.

Pravoslavna skupnost v Kranju že več desetletij nima svojega verskega prostora. Gre torej za dolgoletna prizadevanja, da bi ga dobili, saj gostujejo v prostorih katoliške cerkve. Na omenjenem srečanju smo govorili o več možnih lokacijah: ob Savi, na Planini, kjer bi občina zemljišče raje namenila neprofitnim stanovanjem, in ob pokopališču. Nobena od navedenih lokacij ni bila izbrana, niti obljubljena.

Kdo vas je povabil na omenjeni sestanek?

Povabil me je Mitar Vujinović, predsednik Kulturnega društva Brdo, ki so ga ustanovili Kranjčani srbskega rodu z željo, da se povežejo, družijo in aktivno vključijo v lokalno okolje. Pričakoval sem, da bo tam ožja skupina ljudi, na srečanje pa se zato, ker sem bil tisti dan na poldnevnem delovnem obisku v Herceg Novem v Črni gori, kjer smo zaznamovali 50 let prijateljstva in sodelovanja mest nekdanjih jugoslovanskih republik (Kranj, Banjaluka, Bitola, Herceg Novi, Osijek in Zemun), nisem posebej pripravil. Prepričan sem bil, da se bomo pogovarjali zgolj o možnih različicah lokacij, a so želeli prisotni na sestanku konkretnejše odgovore. Podal sem jim nekaj osnovnih podatkov in povedal, da o končni odločitvi odloča mestni svet, ki je pristojen za to, ali se zemljišče proda, na kakšen način in po kakšni ceni. Žal mi je, da sem se pred množico ljudi v danem trenutku nerodno izrazil in preveč optimistično oziroma »predvolilno« predstavil možne roke za gradnjo verskega objekta na zemljišču ob pokopališču.

Nikomur nisem obljubil ne omenjenega zemljišča ne privilegiranih pogojev zanj. Naj ob tem še pojasnim, da je veljavna namenska raba zemljišča ob pokopališču po osnovni namenski rabi razvrščena v območje stavbnih zemljišč in nikakor ne v območje kmetijskih zemljišč, kot so poročali nekateri mediji. Že v minulih prostorskih aktih je bilo to zemljišče rezervirano za območje pokopališča, ki lahko potencialno vključuje stavbe za opravljanje verskih obredov. Po uredbi o razvrščanju objektov sodijo med stavbe za opravljanje verskih obredov tudi cerkve, kapele itn. Namembnosti zemljišča torej ni treba spremeniti, saj gre že zdaj za območje stavbnih zemljišč s podrobnejšo namensko rabo pokopališča. Pri pripravi občinskega podrobnega prostorskega načrta se preveri, ali je treba vzporedno izvesti ciljno spremembo občinskega prostorskega načrta, ciljna sprememba pa vključuje javno razgrnitev, pri kateri so vključeni tudi mnenja, predlogi in komentarji javnosti.

Ste vedeli, da se bo srečanja udeležil tudi predsednik državnega zbora Zoran Stevanović?

Nisem. Če bi vedel, da bo prišlo toliko ljudi in se bo srečanja udeležil tudi Zoran Stevanović, bi pred tem zagotovo pridobil mnenje ustreznih občinskih služb. Ne želim, da zveni, kot da se zagovarjam pred samim seboj, a naj spomnim, da sem, ko sem začel prvi županski mandat, takoj uvedel nekaj varovalk v smislu tega, da mi sodelavci čim več pomagajo pri pravilnosti odločitev. Ena od omenjenih varovalk je nabavna komisija, v kateri sam ne sodelujem, ampak naročila potrjujejo direktor občinske uprave, podžupanja in šefinja finančne službe. Imamo tudi odprt dinamični nabavni sistem, ki ga spremlja nadzorni svet in v katerega se lahko z namenom konkurenčnosti vključijo ponudniki iz vse Slovenije.

Kakšno je pravzaprav vaše sodelovanje s Stevanovićem, še vedno tudi kranjskim mestnim svetnikom, sicer pa vašim najostrejšim županskim nasprotnikom pred osmimi leti? Je kot predsednik državnega zbora po vašem mnenju zlorabil svoj položaj za dogovarjanje o poslu?

Zaradi državne funkcije ima Zoran Stevanović zelo malo časa in zelo redko hodi na seje MOK. Najino sodelovanje je bilo doslej korektno, je pa zanimivo, da je pred časom bivši podžupan MOK omenil, da je pri imenovanju direktorja Prešernovega gledališča stranka Resnica podprla njegov predlog in ne mojega. Podžupan je omenil tudi, da so imeli že tri leta sklenjeno tiho koalicijo med SD in Resnico, kar pomeni, da so se določene zadeve dogajale za mojim hrbtom. Sam o tem nisem vedel nič. Janez Černe je bil namreč tudi predsednik kranjskega občinskega odbora SD in vodja svetniške skupine SD.

Govorice, da imam tiho koalicijo s Stevanovićem, torej ne držijo. O koaliciji bom morda zato, ker so postala usklajevanja mestnih svetnikov težja, razmišljal v prihodnjem mandatu. To bi bilo po eni strani dobro, po drugi strani pa menim, da odsotnost koalicije prinaša večjo transparentnost, čeprav so dogovori glede proračuna in posameznih investicij mnogo bolj zahtevni. S koalicijo doslej nimam izkušenj in sploh ne vem, kako se vodi. Vedno sem deloval v interesu vseh, zato je bilo potrebnih ogromno usklajevanj z vsemi strankami in listami, da smo v Kranju realizirali to, kar smo.

Stevanovićev pogled na dogajanje glede iskanja zemljišča za pravoslavno cerkev je zanimiv in je odprl neko novo poglavje polemik o javnem interesu. Kot je javno pojasnil, naj bi zgolj pomagal najti donatorja za projekt, in v zadevi še ni razpisa ali začetega postopka. Menim, da bi bil primer vprašljiv, če bi bil posel že sklenjen, tako pa je, kot mi je znano, šlo le za Stevanovićevo dogovarjanje na prijateljski osnovi s poslovnežem iz Republike Srbske v Bosni in Hercegovini Mladenom Milanovićem, ki naj bi bil pripravljen financirati projekt.

Poznate Mladena Milanovića?

Omenjenega gospoda ne poznam in zanj pred srečanjem s pravoslavno skupnostjo sploh nisem slišal, sem se pa pozneje pozanimal o njegovem delovanju v Kranju in izvedel, da ni tam doslej sklenil nobenega posla. Moje mnenje je tudi, da donacije, ki so v javnem interesu in so denimo že dolgo dobro uveljavljena praksa v nekaterih državah, niso sporne, a bodo o tem presodile ustrezne institucije. Primer namreč preiskujeta nacionalni preiskovalni urad in komisija za preprečevanje korupcije, ki je tudi meni zastavila vprašanja.

Ali menite, da bo omenjeno dogajanje vplivalo na zaupanje volilcev v vašo integriteto?

Zagotovo, saj gre za predvolilno igro. Nikogar ne želim obtoževati zaradi posnetka, ki je prišel v javnost, ampak saj se ve, kdo bi lahko stal za njim. Srbska skupnost v Kranju je precej močna in seveda si tudi županski kandidati želimo zanje narediti kaj dobrega ter prejeti tudi kakšen njihov glas. Pri tem zagotovo nisem edini …

Mestni svet na oktobrski seji ni podprl predlaganih sprememb zazidalnega načrta na Zlatem polju, povezanih s širitvijo Šolskega centra Kranj, zaradi česar je, kot ste razočarani zatrdili, ta zdaj ogrožena. So bile predlagane prostorske spremembe v javnem interesu ali so prevladovali interesi posameznih investitorjev?

Govorimo o šolskem centru, dijakih, prihodnosti mladih ter 6,5 milijona evrov, ki bi jih država namenila za prizidek k srednješolskemu centru. Odločitev nekaterih svetnikov, da zavrnejo predlog omenjenega zazidalnega načrta za območje šolskega centra na Zlatem polju, me je zelo razočarala in razžalostila. Večina svetnikov je soglašala, da se ta prostorski dokument uvrsti na dnevni red seje, ko pa ga je bilo treba potrditi, se je začelo – predvsem s strani svetnikov, ki sta tudi kandidata za župana (Janeza Černeta in Igorja Velova, op. a.) – »barantanje«. Hodilo se je od svetnika do svetnika in se prišepetavalo, rezultat pa je bil, da je bilo 14 svetnikov za zazidalni načrt, 14 proti.

Nekateri so se vzdržali ali sploh niso glasovali, kar se mi zdi, še posebno zato, ker gre za prihodnost mladine, nerazumno. Zdi se, da je šlo za predvolilne igre s ciljem, da predlog mestne uprave pade in da kot župan doživim poraz. V bistvu pa je najbolj poražen v tej zgodbi Kranj.

Nekateri vam očitajo, da se problematično dogajanje in vandalizem na Planini kljub posredovanju občine in policije ponavljata. Katere konkretne rezultate oziroma preventivne ukrepe lahko pokažete občanom?

Združili smo moči s policijo, redarji, krajevno skupnostjo in osnovno šolo. Medobčinsko redarstvo tam večkrat na dan opravlja nadzor do 20. ure. Ponoči nadzor prevzame varnostna služba, redarji pa v sodelovanju s policijo dvakrat na mesec izvajajo tudi izredne nadzore do polnoči. Z vsem naštetim je nadzor na kritičnih mestih močno okrepljen. Rezultati ukrepov se že poznajo, saj v zadnjem času ni bilo incidentov.

Takoj po vandalizmu v času lanskih novoletnih praznikov smo postavili betonske ovire, dodatno osvetlili igrišča in uvedli več nadzora na terenu, pripravljamo tudi nove hitrostne ovire in videonadzor. Zavzemamo se tudi za strožjo zakonodajo glede e-skirojev. Najbolj izpostavljena območja bi radi razglasili za cone za pešce in s tem dali več možnosti policiji in redarstvu za ukrepanje zoper divjanje s skiroji in skuterji. Hkrati nameravamo okrepiti sodelovanje s šolami in starši. Redno sem na terenu tudi sam. Stanovalci pravijo, da so se razmere že zelo izboljšale, da je več miru. Malce nenavadno je, da se v tem predvolilnem času podobne nevšečnosti dogajajo tudi v nekaterih drugih slovenskih občinah …

V minulih letih ste v Kranju glasno opozarjali na sistemske težave oziroma preohlapno zakonodajo v zvezi s priseljevanjem tujcev in posledice predvsem v šolstvu, zdravstvu in sociali. So vas pristojni slišali?

Še vedno se soočamo z izzivi, a se je trend priseljevanja, predvsem ljudi s Kosova, ustavil, medtem ko se priseljevanje prebivalcev Bosne in Hercegovine pa tudi iz bolj oddaljenih Filipinov, Nepala in drugih držav povečuje. V Kranju je od 57.500 prebivalcev za zdaj približno 7800 tujih državljanov.

Glavni problem integracije priseljencev je nepoznavanje jezika, zato smo na MOK že v mojem prvem mandatu naslovili na vlado pobudo za zahteve glede osnovnega znanja slovenskega jezika, dodatnih ur pouka slovenščine za tujce, usposabljanja večjega števila medkulturnih mediatorjev, uvedbe pripravljalnice, obveznega izobraževanja za usvojitev osnov slovenskega jezika za otroke. Upam, da se bodo te, kot se napoveduje, v prihodnje res uresničile. Prepričan sem namreč, da je znanje jezika ključno za uspešno vključevanje v družbo, izobraževanje in življenje v naši državi.

Vrniva se k vaši županski kandidaturi: če bi morali sami oceniti svoja pretekla mandata, kateri dosežki so najpomembneje izboljšali življenje občanov?

Na prvo mesto bi postavil vlaganja v osnovno infrastrukturo, ki jo ljudje potrebujejo vsak dan. V šole in vrtce smo vložili več kot 30 milijonov evrov, zgradili in obnovili smo deset šolskih objektov ter zgradili tri nove vrtce. Prenovili smo več kot 45 kilometrov cest, uredili 560 novih parkirnih prostorov in mrežo kolesarskih površin razširili s 24 na 80 kilometrov. Z električnimi avtobusi smo posodobili mestni promet, v okviru projekta Gorki 2 pa smo velik napredek dosegli pri komunalni infrastrukturi. Izvaja se tudi nadaljevanje Gorki 3, pod okriljem katerega bomo na najbolj poseljenem območju dosegli 98-odstotno priključenost prebivalcev na javno kanalizacijo.

Veseli me, da smo uresničili več kot 400 projektov na pobudo občanov in krajevnih skupnosti. To so morda manjše investicije, vendar za ljudi, ki tam živijo, pogosto pomenijo največ. Če povzamem: v osmih letih smo za investicije namenili 150 milijonov evrov, dodatno pa so več kot 20 milijonov evrov znašale naložbe občinskih javnih zavodov.

Na kateri projekt ste najbolj ponosni?

Še posebej ponosen sem na projekte, s katerimi smo oživili degradirana in zapuščena območja ter jim dali novo vsebino. Trideset let zapuščeno območje v središču Kranja, ki je močno kazilo podobo mesta, smo preuredili v 7000 kvadratnih metrov velik Bleiweisov park, kjer lahko občani kakovostno preživljajo prosti čas. Nekdanja gradbena šola v Cankarjevi ulici je propadala približno 20 let, po prenovi pa v njej delujeta Glasbena šola Kranj in Javni sklad za kulturne dejavnosti. Ko se je iz stavbe v Poštni ulici izselila pošta, smo prostore odkupili in jih prenovili v Kovačnico – podjetniški inkubator. Namesto še ene prazne stavbe v starem mestu imamo tako danes prostor, v katerem mladi razvijajo podjetniške ideje in nove priložnosti. V prihodnje želimo nadaljevati oživljanje mesta, tudi s prenovo mestne tržnice in ureditvijo kanjona Kokre, s čimer bomo še izboljšali privlačnost starega Kranja za domačine in obiskovalce.

Hvaležen sem, da nam je uspelo prepričati investitorje, da so prenovili bivši samski dom v Stražišču, kjer so zgradili stanovanja, ta pa se v prihodnje obetajo tudi v Majdičevem mlinu. V minulih dveh mandatih smo se posvetili tudi mostovom, ki niso bili pregledani že 50 let. Opravili smo nujno sanacijo mostu čez Savo na Ljubljanski cesti in zgradili novi most pri Planiki, še letos pa bomo začeli pripravo gradnje novega mostu na Kokrici. Ponosen sem tudi na razvoj Kranja kot pametnega mesta in trajnostne prijeme, ki smo jih vpeljali.

Zakaj so nekatere napovedane večje pridobitve počasnejše od načrtov? Občani denimo še vedno čakajo na dom za starejše, vrtec Sonček, ledno dvorano, koncertno dvorano …

Razumem, da občane zanimajo predvsem konkretni rezultati. Tudi sam bi si želel, da bi nekateri projekti potekali hitreje, vendar so velike investicije zahtevne, od začetne ideje do izvedbe pa je zaradi številnih postopkov pogosto dolga pot: od prostorskega načrtovanja, priprave projektne dokumentacije in pridobivanja dovoljenj do zagotavljanja finančnih sredstev in javnih naročil.

Posebno dolgotrajni so projekti, ki jih pripravljamo v sodelovanju z državo, saj vključujejo več institucij in usklajevanj. Pri novem domu za starejše je denimo MOK izvedla arhitekturni natečaj, pripravila projektno dokumentacijo, pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje in to skupaj z zemljiščem prenesla na državo. Izvedba investicije je zdaj pristojnost države. Če projekti na terenu še niso vidni, to ne pomeni, da se ne premikajo, saj v ozadju poteka veliko dela. V tem mandatu smo postavili temelje za pridobitve, ki bodo zaznamovale prihodnost Kranja. Želim si, da jih pripeljemo do konca.

Na mestu trenutne avtobusne postaje, ki ima status začasne avtobusne postaje že od leta 1971, ste že v prvem mandatu napovedali ureditev avtobusnega postajališča. Kje se zatika in kaj se dogaja glede napovedanega sodobnega potniškega terminala na območju dotrajane železniške postaje?

Tudi sam bi si želel, da bi se ureditev avtobusne postaje, ki je že desetletja sramota Kranja, premikala hitreje, a je nova avtobusna postaja vezana na gradnjo drugega tira in državno prenovo železniške infrastrukture oziroma nadgradnjo železniške proge Ljubljana–Kranj/Naklo. Občina je v preteklosti izvedla prostorske in urbanistične priprave, država pa je trenutno v fazi priprave državnega prostorskega načrta za nadgradnjo omenjene železniške proge. Medtem ko čakamo na prenovo železniške postaje in novi avtobusni terminal, načrtujemo obnovo sedanje avtobusne postaje.

Zakaj se ta še ni zgodila?

Avtobusna postaja je v lasti koncesionarja, zemljišče pa je občinsko. Ves prejšnji mandat sem si prizadeval za dogovor s takratnim direktorjem koncesionarja, a žal nisva našla skupnega jezika. Z novo direktorico Arrive pa smo vzpostavili konstruktivno sodelovanje in dosegli dogovor, da bo koncesionar obstoječo postajo porušil, ko bo pripravljen načrt prenove. Pridobili smo že projektne pogoje vseh pristojnih mnenjedajalcev, pridobili bomo tudi evropska sredstva.

V rebalansu proračuna bomo predlagali odprtje novega načrta razvojnih programov, tako da bomo lahko prihodnje leto zagotovili sredstva za izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo, v letu 2028 pa bi sledila izvedba na terenu. Na mestu sedanje avtobusne postaje bo tudi po zgraditvi nove avtobusne postaje pri železniškem terminalu ostalo mestno postajališče, zato je pomembno, da ta prostor obnovimo in ga navežemo na Bleiweisov park.

Kakšno je trenutno stanje sodelovanja pri načrtovanih večjih zdravstvenih in drugih državnih investicijah, na čelu z gorenjsko bolnišnico in avtocestnim priključkom Kranj sever, ki sta pomembna tako za Kranj kot širšo Gorenjsko?

Ko sem nastopil mandat, je bil promet v Kranju eden glavnih problemov, zato smo si ves čas prizadevali za pridobitev novega avtocestnega izvoza Kranj sever. Prizadevanja so bila uspešna, vlada je sprejela državni prostorski načrt za omenjeni projekt, ki bo razbremenil prometne tokove ter izboljšal dostopnost in prometno varnost na enem najbolj obremenjenih in nevarnih odsekov v državi. Stvari gredo v pravo smer.

Glede regijske bolnišnice pa je novi minister za zdravje Tadej Ostrc za medije nedavno pojasnil, da končna velikost, obseg dejavnosti, časovnica gradnje in končna vrednost naložbe še niso določeni, saj da bo treba oceno iz leta 2022 posodobiti. Minister je imenoval tudi nove ljudi v delovno skupino za določitev programa, ki naj bi bil znan junija prihodnje leto. Naša želja je, da bi bila med programi tudi onkologija.

Kako bi ocenili finančno stanje Mestne občine Kranj? Kolikšen del proračuna je dejansko na voljo za nove razvojne projekte, ko poravnate vse zakonske obveznosti in tekoče stroške?

Finančno stanje MOK je stabilno. Lani je MOK realizirala 85,2 milijona evrov prihodkov in 86,3 milijona evrov odhodkov. Dejstvo je, da občina tudi ob zagotavljanju vseh zakonskih in tekočih nalog ustvarja sredstva za investicije, vendar je obseg novih razvojnih projektov odvisen predvsem od višine razpoložljivih lastnih sredstev, uspešnosti pridobivanja zunanjih virov financiranja in premišljenega načrtovanja zadolževanja.

Zadolženost MOK vključno s pravnimi osebami javnega sektorja na občinski ravni je konec lanskega leta znašala 46,2 milijona evrov. Po dolgu na prebivalca (približno 831 evrov) je zadolženost MOK na prebivalca nižja kot v večini primerljivih mestnih občin, med drugim v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novi Gorici. Naj ob tem izpostavim, da smo v mestnih občinah na slabšem kot v drugih občinah, kajti v mestnih občinah opravljamo vrsto funkcij, ki jih druge občine ne. Ob povprečnini, ki jo dobimo, moramo v MOK iz lastnih investicijskih sredstev za razne transferje nameniti 10 milijonov evrov, zaradi česar se vseskozi borimo, da se nam končno priznajo stroški, ki jih imamo denimo z gasilsko enoto, ki pokriva tudi sosednje občine, šolo s prilagojenim programom, ki jo obiskujejo tudi otroci iz številnih drugih občin, pokritim olimpijskim bazenom, kjer subvencioniramo ceno vstopnic za vse obiskovalce, mestno knjižnico … Že dolgo se borimo za to, da bi nam vlada pri rezanju finančnega kolača namenila več sredstev za opravljanje navedenih osnovnih dejavnosti.

Pa je kaj posluha?

Nekaj ga je, a ne toliko, kot si želimo. V minulih dveh letih so bila občinam s primanjkljajem končno namenjena posebna sredstva, v okviru katerih je MOK pridobila približno 3 milijone evrov, ampak kot sem povedal, naš primanjkljaj znaša 10 milijonov evrov.

Eden največjih problemov mest je stanovanjska dostopnost; kakšno konkretno vlogo ima pri tem kranjska občina? Koliko javnih najemnih stanovanj nameravate zagotoviti v naslednjem mandatu?

Trenutno imamo nekaj manj kot 450 najemnih stanovanj. V Kranju nastajajo nove stanovanjske soseske, posebno pomembna je načrtovana stanovanjska soseska Ob Savi, kjer bo država zgradila 269 javnih najemnih stanovanj. Občina pri tem sodeluje z urejanjem potrebne infrastrukture, vključno z že omenjenim novim mostom pri nekdanji Planiki in celovito prenovo Savske ceste. Občina je med letoma 2019 in 2026 prek javnih razpisov oddala 74 neprofitnih stanovanj, trenutno pa prenavljamo še sedem stanovanj.

Na letošnjih lokalnih volitvah imate šest protikandidatov, v javnih polemikah pa najbolj izstopa spor z nekdanjim podžupanom Janezom Černetom, ki ste ga razrešili, potem ko je pri imenovanju direktorja Prešernovega gledališča podprl drugačen predlog od vašega. Bi danes naredili drugače, da do razhoda z dolgoletnim sodelavcem ne bi prišlo?

Še vedno stojim za svojo odločitvijo. Ni bil problem samo glasovanje, ampak cel postopek izvedbe imenovanja direktorja gledališča, s katerim ni bil nihče od nas seznanjen. Šlo je za zanikanje celotne ekipe, ki je bila v takratni komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja MOK. Ko nekdo deluje proti ekipi, se je treba odzvati, in tako bi naredil tudi v prihodnje. Večkrat sem tudi povedal, da nimam težav s tem, da bi se z nekdanjim podžupanom usedli in se pogovorili, ampak do tega ni prišlo.

Vašo vnovično kandidaturo za kranjskega župana so nekoliko presenetljivo podprli Demokrati Anžeta Logarja. Kaj pomeni omenjena politična okrepitev?

Zelo sem bil vesel, da so mi izkazali zaupanje in se odločili za sodelovanje, tudi zato, ker poznam kar nekaj ljudi z liste Demokratov za mestni svet. Lokalna politika je popolnoma drugačna od državne politike, v katero se jaz ne vtikam. Zanima me zgolj, kaj lahko dobrega naredimo za Kranj, župani pa moramo, če želimo občini dobro, sodelovati z levo in desno vlado.

Podporo Demokratov sem sprejel zato, ker njihovi kandidati na listi za kranjski mestni svet Kranju želijo dobro in so učinkoviti. Na listi je tudi generalni sekretar Fundacije Vincenca Drakslerja Gregor Tomše, ki se ponaša z odličnim vodenjem in odličnimi rezultati preobrazbe ljudi, ki so zapadli v odvisnost, tudi v mednarodnem merilu.

Po dveh mandatih imate dovolj izkušenj, da poznate omejitve občinske politike: katero obljubo se vam zdi pred volitvami najlažja izreči, v praksi pa najtežje uresničiti?

Najlažje je obljubiti, da bo neki velik projekt hitro končan, v praksi pa hitro ugotoviš, da od ideje do izvedbe vodi dolga pot. Projekti so živa stvar: med pripravo se spreminjajo okoliščine, pojavljajo se nepredvidene ovire, postopki trajajo dlje od pričakovanj, na terenu jo lahko zagode vreme, nepričakovane arheološke najdbe itd.

Po osmih letih županovanja dobro vem, da je treba biti previden pri obljubah, predvsem pa pri časovnicah. Ljudje upravičeno pričakujejo rezultate, ne izgovorov. Zato se mi zdi pomembneje obljubiti, da bomo za neki projekt naredili vse, kar je v naši moči, kot pa napovedovati roke, na katere nimamo vedno vpliva.

Kateri problem Kranja vas osebno najbolj obremenjuje in kako vidite Kranj čez deset let?

Ker dajem velik pomen javnemu zdravstvu, me najbolj moti, da še nismo začeli graditi zdravstvenega centra Severna vrata in doma upokojencev. Vsi ljudje namreč potrebujemo osnovne zdravstvene in socialne storitve.

Čez deset let vidim Kranj kot pametno, zeleno, trajnostno, gospodarsko uspešno in ljudem prijazno mesto. Z novo regijsko bolnišnico, urejenim potniškim terminalom, novimi stanovanji, boljšimi prometnimi povezavami in zelenimi površinami. Predvsem pa si želim, da bi Kranj tudi čez deset let ohranil tisto, zaradi česar je poseben – bližino narave, bogato zgodovino in občutek povezanosti.