Strinja se tudi z ukrepi v dolini, kjer se skuša zaradi varovanja narave preprečiti promet motornih vozil ali ga vsaj precej omejiti. Danes se pogosto dogaja, da se stroški varovanja narave pokrivajo predvsem iz parkirnin ali cestnin, kar lahko vodi v previsoke cene za obiskovalce, pravi Šolar. Med glavnimi nalogami kot predsednik PZS si je Šolar, sicer direktor Kobariškega muzeja, zadal »povečanje članstva, posodobitev in poenotenje modela upravljanja in delovanja PZS, nadaljevanje dela za sistemsko financiranje obnove in vzdrževanja planinskih koč ter nadaljevanje skupnega sodelovanja s partnerji v okviru kampanje Varno v gore«.
Izhaja iz planinske družine, njegov stari oče je bil skalaš in poverjenik Slovenskega planinskega društva na Bledu. Pred več kot sto leti je pisal tudi za Planinski vestnik in to tradicijo s pisanjem tako strokovnih kot bolj literarnih prispevkov nadaljuje tudi Martin Šolar. Tudi njegov oče je bil alpinist in gornik. V njegovi domači spalnici visi gorniška fotografija, na kateri je kot petletnik slikan z očetom. Gore so mu bile tako rekoč usojene.
Ker je Martin Šolar predvsem gornik, je na začetku pogovora beseda najprej nanesla na hribe. A ne na slovenske, pač pa na tiste balkanske, kamor ga včasih med dopustom zanese pot. »Meni se zdi Črna gora najlepša med temi hribi, tudi zato ker jo dobro poznam. Vsi ob omembi Črne gore pomislijo na primorje, na Budvo, Kotor, a sever je resnično lep,« pravi Šolar. Beseda nanese tudi na transverzalo Via Dinarico, ki se začne že v Sloveniji. »To je bolj 'imidž zgodba', ki so jo naredili neki Američani in Nizozemci. O tej poti obstajajo izjemno lepi katalogi, kratki filmi, a na terenu zgodba še malo škripa. Težko je kje prespati,« pravi Šolar. A kot priznava tudi sam: treba je znati prodajati zgodbo.
V Sloveniji so planine polne planinskih koč, saj jih je posejanih 159, a so številne med njimi v kar slabem stanju. Lani je Eko sklad namenil 1,5 milijona evrov za vlaganja v učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije, kar morda zveni veliko, a to pomeni 9500 evrov na kočo. To pa ne zveni več prav veliko …To po eni strani morda res ni veliko, a po drugi strani smo morali kar malce pritiskati na društva, da smo ta sredstva počrpali. Mnoga društva še vedno delujejo na zelo prostovoljni osnovi, celo na udarniških akcijah in nimajo pripravljenih projektov. Za vsa državna sredstva, za črpanje sredstev iz razpisov, pa je treba imeti pripravljeno dokumentacijo. Ampak na koncu nam je uspelo vsa sredstva počrpati, za naslednja tri leta pa obljublja še kohezija štiri milijone evrov. Pa leta 2001 je bilo v razpisu ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport – takrat je bil še turizem v imenu, zdaj ga ni več – na voljo pet milijonov evrov, z maksimalno vrednostjo 300.000 evrov nepovratnih sredstev za posamezni projekt. Če se gremo zgolj matematiko, je to morda res malo, vseeno pa je bila to pomoč, ki je kar veliko pomenila.
Bi bilo morda ta denar lažje počrpati, če ne bi bila planinska društva samostojne pravne osebe in bi vse urejala Planinska zveza kot krovna organizacija?Ne, mislim, da je čisto v redu, da so društva samostojna v tem pogledu. Kar si mi želimo in kar smo zelo aktivno začeli delati na koncu mandata prejšnjega vodstva, je, da bi v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo pripravili sistemski zakon o podpori pri vzdrževanju in obnovi planinskih koč. Sam sem kar optimist, saj planinstvo ni ne levo ne desno, zato tudi nimamo težav z oblastjo, ne glede na to, kdo je tam. Mislim, da kar dobro kotiramo pri obeh političnih polih. Mi si želimo, da bi imela Planinska zveza javno pooblastilo – to je model, ki ga imajo tudi v Avstriji – kar pomeni, da bi sredstva prišla do nas, mi pa bi jih, seveda po jasnih kriterijih in pravilih, delili naprej med društva. Tako bi sami pregledali prijave društev in jih ocenili, ali so primerne in umestne. Resnično si ne bi želeli blamaže, da bi za nekaj namenili denar, potem pa projekt ne bi bil uresničen. Zdaj se na primer zgodi, da se kakšen denar kje porabi za kaj drugega kot za to, za kar je bil namenjen, ali pa se projekt celo ne izvede, krivda pa se potem pripiše kar PZS. S tem, ko bi bila PZS tista, ki prejme denar in ga razdeli, pa bi bila dejanska odgovornost naša in tega se zavedamo.