Marko Kalan, specialni pedagog: Današnji starši so lahko nevarni svojim otrokom, ker od njih pričakujejo ogromno

Pravi, da je že Marija Terezija v času svojega vladanja določila, da bomo vsi znali brati in pisati ter se sporazumevati v družbi, zato moramo vsakemu otroku omogočiti, da konča osnovno šolo. To pa lahko poteka v rednem ali prilagojenem programu.

V populaciji je povprečno 25 odstotkov otrok s posebnimi potrebami ter 20 odstotkov otrok s splošnimi in specifičnimi učnimi težavami. Če govorimo o specifičnih učnih težavah, ki terjajo posebno pozornost v času šolanja, jih je v 10 odstotkih z najtežjimi težavami ali primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki terjajo usmeritev otroka v ustrezen program, najpogosteje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, od 3 do 5 odstotkov. Slovenija ta odstotek presega že več let. Kakšni so vzroki za to? Verjetno jih je več. »Najtežje pa je spreminjati stališča učiteljev in drugih strokovnih delavcev do otrok, ki po drugačni poti sprejemajo znanje, bodisi do romskih otrok bodisi do priseljencev bodisi do otrok z učnimi težavami,« pravi Marko Kalan. Taki otroci še danes »terjajo več dela, več pozornosti, več iskanja dodatnih virov pomoči, skratka, niso po meri šole in želja, žal, tudi učiteljev«.

Smo podpisniki mnogih konvencij, mednarodnih sporazumov, sprejeli smo zakone, tako da je na deklarativni ravni vse lepo urejeno. V praksi pa imamo pahljačo odnosov, od zelo razumevajočih ljudi, učiteljev, staršev ali starih staršev, ki bi za slehernega otroka naredili veliko in še več, in to brez papirja, odločbe, do popolnega ignoriranja prošenj otrok in staršev po razumevanju, ignoriranja pojasnil, da otrok ne zmore brati, ni hiter, pozablja. In tudi do žaljenja (kako se vedeš, neroda; otroci z odločbami pa res ne morejo dobiti višje ocene), omalovaževanja (kakšne posebne potrebe, kakšna disleksija, kdo si je to izmislil), etiketiranja (bodi raje kar tiho, saj veš, da ne znaš), prerokb (garantiram ti, da letos pa ne boš izdelal razreda). Veliko ljudi misli, da se te motnje pojavljajo samo v osnovni šoli, nato pa izginejo. Tako mislijo celo strokovnjaki, ki bi učencem in kasneje dijakom kratili pravice z odvzemom, na primer računala, ki jim bistveno olajša priklic dejstev, denimo pri poštevanki, kar je tujina ugotovila že pred desetletji. Lahko navedem prof. dr. Kosca, ki je leta 1974 dejal, da imajo učenci z disleksijo in diskalkulijo izredne težave s priklicem seštevalnih in odštevalnih dejstev ter poštevanke, in to že v obsegu do 10, 20 in 100. Mi pa vemo, da so specifične učne težave, ki so lahko lažje, zmerne ali težje stopnje, dosmrtne, le simptomatika se lahko spreminja. Zato ima ignoriranje ali celo omejevanje prilagoditev, pomoči in pripomočkov usodne posledice za otroke in dijake (na primer zdravstvene težave, nizka samopodoba, samospoštovanje, nižja raven izobrazbe).

Nekatere posebne potrebe so vidne, nekatere manj in nekatere so nevidne. Nekatere že same po sebi izzovejo pri človeku instinkt pomoči. Denimo osebo na invalidskem vozičku vidiš, vidiš jo, kako stopa v avto, na pločnik, v trgovino – vzbuja neko sočutje, čeprav tudi do ljudi na invalidskih vozičkih nismo prizanesljivi. In jim mirno vzamemo širši, dobro označen parkirni prostor bližje uradu, trgovini. Iz prav tega razloga bo še težje razumeti težave z branjem, računanjem, pozornostjo, nemirnostjo, hitrejšo utrudljivostjo, ki so večinoma skrite. Ali pa razumeti, da je treba otroku, ki še v višjih razredih ne bere tekoče, skrajšati besedilo, izvzeti arhaične besede, navodilo oblikovati kratko, jasno, enoznačno. Učitelj mora natančno opazovati, poslušati, imeti dostop do vsakega otroka v razredu med poukom, saj šele takrat lahko ugotovi, da nekaj ni v redu. Prisluhniti mora učiteljici prejšnjega razreda, zaskrbljenim staršem, utrujeni samohranilki, poklicati starše v šolo ali pa na govorilnih urah izraziti ugotovitve, strah zaradi otrokovega slabega napredka. Ali pomagati, zakaj ja, zakaj ne in kako, pa nam določa naš referenčni okvir, naša življenjska naravnanost, ki jo imamo od staršev, lastne angažiranosti, sorodnikov, sodelavcev in konec koncev dobrega dodiplomskega izobraževanja na fakultetah. Tvoj referenčni okvir je lahko tak, da rečeš: ojej, ti so pa res reveži. Ali: to je pa kar težko. Ali pa rečeš: to je težava, ki ovira pri učenju. In če sem učitelj nekega predmeta, se vprašam, na katere ovire bo naletel tak učenec pri meni. Najprej se moraš kot učitelj poglobiti v učenčevo funkcioniranje, potem v strokovno literaturo. Pogovoriš se s kolegico, ki že ima to izkušnjo. Včasih pa je treba ta krog poizvedovanja razširiti še na šolsko svetovalno službo. In ko ugotovimo, kaj je problem pri otroku, to od učitelja zahteva spremembo poučevanja tega otroka, več individualnega pristopa, seveda dodaten angažma, ki pa lahko učitelja obogati z novimi spoznanji, novimi tehnikami. Ne smemo gledati le na napor.

Rodimo se v gnezdo odnosov, socializacije. Vsak rojen otrok ima potenciale za socializacijo, za komunikacijo, za sočutje, če hočete, za ustvarjanje odnosov. Otrok ima že na začetku velik potencial za razvoj komunikacije, seveda postopno, od taktilne, kinestetične komunikacije preko govorice oči, joka, vokalizacije in končno do govora. Otroci so lahko veliko bolj tolerantni do nekaterih stvari kot odrasli, predvsem pa so iskreni. Imamo primere, ko niti ne opazijo, da je nekdo drugačen. Zgodi se seveda tudi obratno, da sošolci obračunajo s sošolcem, včasih zelo kruto, grdo, največkrat prikrito. Odrasli pa se velikokrat prilagodimo otrokom, smo tudi zaščitniški ali pa neiskreni, odvisno od tega, kdo nas gleda, na katerem področju smo. Zakaj je v šoli tako malo tolerantnosti? Šolski sistem je mastodont, naša osnovna šola pa preveč laboratorijska, nasičena z mnogimi vsebinami, ki jih je preveč ali pa so dejansko nepotrebne. Kopičenje podatkov in hitro učenje spretnosti proizvajata tekmovalnost. Imamo kup preizkusov, otroci so izpostavljeni tekmovanju, stalnemu dokazovanju, veliko je treba samo pokazati, nimajo pa priložnosti, da se tega učijo. Če bi osnovna šola sledila osnovnemu idealu, da se v osnovni šoli dejansko naučiš le brati, pisati, računati, in bi bilo to ponujeno vsem, brez nacionalnega preverjanja znanja, ocen, bi bilo več pomoči, prijateljstva, sodelovanja, tudi manj napetosti, grizenja nohtov, bolečih trebuhov v nedeljo zvečer, neprespanih ali slabo prespanih noči. Otroke umetno razdelimo v skupine, spodbujamo delo v paru, vprašanje pa je, ali je to dejansko tisto, kar si otroci želijo in tudi znajo delati. V šolah je še vedno preveč paternalističnega pogleda, v smislu: jaz učitelj vem, kaj je prav in dobro. Tu je tudi ego sindrom učiteljev, ki imajo za sabo že desetletja poučevanja in menijo, da so z leti pridobili popolnoma vse veščine. Takim rečem: pozabili pa ste na izobraževanje, na učenje znotraj kolektiva in delitev znanja. Tudi jaz učim že leta, pa še vedno vsega ne vem oziroma vem vedno manj. Danes imamo kljub divjemu ritmu življenja boljšo diagnostiko, dostopnost do strokovne literature, presejalne teste in s tem možnost zgodnejšega odkrivanja odklonov, veliko raziskav, in če to spremljaš ter dodajaš v svoj referenčni okvir (to se tiče mene in mojih otrok), bo to dobro za otroke in zate, ker boš obogatil svoje vsebinsko, metodično in didaktično znanje. To ti mora dati dodatno spodbudo za delo. Na razred ne smemo gledati kot na skupino enakih, učitelje mora nagovarjati raznolikost vsakega posameznika, in to je bogastvo. Ko se odločiš za obravnavo nove teme, te mora že v fazi razmišljanja zanimati, kako jo bo obvladal Timi, ki ima težave z branjem, kako Anica, ki piše s težavo, kako Jure, ki je v vozičku, kako Sandi, ki je nemiren, ki se ves čas oglaša. Konstrukt inkluzije je ideal, h kateremu bi morali stremeti, vendar s pravo pametjo in pravim namenom. Torej, inkluzivnost nam mora predstavljati paradigmo dela z otrokom in dijakom, kjer lahko vsak razvije svoje potenciale. To pa ne pomeni, da ima vsak otrok ali dijak možnost vpisa v vse programe. Zato je včasih inkluzija tudi neuresničljiv ideal, kar pa je treba razumeti. Danes je težko najti pravo sredino med zakoni, ocenami učiteljev, zahtevami staršev in dejansko zmožnostjo otroka.

Termin, uveden za to, je funkcionalna družina in je kar posrečen. Danes imamo raznovrstne družine, od zelo spodbudnih za otroka do tako toksičnih, da otrok v njej ne bi smel ostati. Naloga nas odraslih je, da se prilagodimo otrokom, ki živijo v popolnoma drugačnem svetu, kot smo živeli mi. Danes – ne smemo napačno misliti – je veliko nedorečenosti. Družina je skupina ljudi in velikokrat mi je žal za otroke razvezanih staršev, ki odraščajo na različnih krajih. Tak otrok ima ogromno dela: dve lokaciji, dve sistemizaciji delovnih mest v družinah, sprejetje, hočeš ali nočeš, maminega novega partnerja ali očetove nove partnerke, pa zraven še njuni otroci. To je lahko potovanje iz predvidljivega okolja v popolnoma nepredvidljivo. Kako velike obremenitve so postavljene pred take otroke! To od otroka terja veliko pozornosti, organizacije, nenehne pripravljenosti, mi starši in učitelji pa zahtevamo, da bo enak kot sošolci, ki teh težav nimajo. Večina staršev si želi uspešne otroke ali vsaj take, zaradi katerih ne bo treba kar naprej hoditi v šolo, po drugi strani pa ne vidijo, koliko dela ima otrok, ki tedensko potuje sem in tja. In ko govorimo o otrocih s specifičnimi učnimi težavami, ki so hitreje utrujeni, manj zbrani, slabše organizirani, potrebujejo veliko ponavljanja in stalnosti, se moramo zavedati, da takega otroka dvojno obremenimo. Družina bi morala biti varovalni dejavnik, spodbujajoča, vemo pa, da so družine lahko tudi zelo rizične, ker v mnogih otroci živijo v kaotičnem svetu. Otroci niso zahtevni, potrebujejo strukturo, varnost, spoštovanje in tisto preprosto: jaz sem tu, tak, kot sem. Današnji starši so lahko nevarni svojim otrokom, ker od njih pričakujejo ogromno. Po drugi strani pa otroka niti ne poznajo, ker so zelo zaposleni. Plačevali bodo za to, da otrok nekaj obiskuje, samo da imajo svoj čas. Otrok pa si tega sploh ne želi. Želi si očeta in mamo, ki sta ob njem, z njim v lepem in tudi težkem. Ne bodi učitelj, starš, razumi me. Nekateri starši žal danes uničujejo svoje otroke s pričakovanjem in spodbujanjem tega, da je treba na hitro priti do stvari. Ampak naučiti se in dobro znati, to ni hitro. Učenje je vztrajnost, trud. Otroci so izgubili občutek za to, da se morajo pripraviti, da morajo pregledati, pisati, ponavljati, danes, jutri, čez teden dni, da bo pridobljeno znanje tudi utrjeno. Naša družba namreč sporoča: pridi hitro, vse na klik, gremo tja, gremo sem … Hedonizem na pohodu. Dopoldan smo tukaj, zvečer smo že tam. Danes je, žal, šola mnogim enako pomembna kot nakupovanje ali izlet. Imamo otroke, ki si poleg uradno določenih počitnic privoščijo s starši še teden dni smučanja pred ali po počitnicah, saj je takrat manj gneče. Halo, kakšno sporočilo je to otroku! Včasih sta bila pomembna šola in delo, danes je šola samo ena od stvari, ki jih otroci počnejo. Popoldan imajo veliko plačljivih obveznosti. Spet želja staršev, da mora biti otrok tam in tam in še kje, oni pa imajo tako čim manj dela z otrokom. Plačam, ga pripeljem, imejte ga dve uri, potem pridem ponj. Tako se včasih zgodi, da starši z visokimi pričakovanji pripeljejo otroka tudi k nam, z željo: popravite ga. Otrok ni tehnična stvar, ni aparat, je bitje, ki zelo čuti, bistveno bolj tisto neverbalno kot verbalno. Zato je za vse, ki smo z njim, pomembno, da smo pristni, avtentični. Zato je pomembno, kakšna je naša komunikacija z otrokom. Ali boš samo poslušal, ali pa boš otroka povabil v delovni proces, tudi v šoli. Otrok mora imeti občutek, da ga spoštujemo.

Kdaj smo začeli govoriti o specifičnih učnih težavah?V osemdesetih letih, torej pred več kot štiridesetimi leti, smo pri nas začeli govoriti o specifičnih učnih težavah, v svetu že prej. Leta 1963 je bila v Ameriki formirana ACLD (Association for Children with Learning Disabilities), leta 1960 sta se začela uporabljati termina disleksija, diskalkulija, leta 1980 pa je nastala eksplozija raziskav o učnih težavah. V Ameriki so že takrat sprejeli pomemben zakon, ki je prilagajal šolo otrokom s težavami (Individuals with Disabilites Education Act – IDEA). A še danes ima včasih človek občutek, da pri kakšnem staršu, učitelju ali ravnatelju nismo prišli daleč. Še vedno slišiš, tudi v zbornicah in razredih, stališča, da če ne znaš brati ali če ne znaš poštevanke, je nekaj hudo narobe s tabo. K sreči so bili takrat tudi v Sloveniji ljudje, ki so pripeljali k nam drugačno paradigmo gledanja na otroka in človeka, ki ima v šoli težave. Toda velikemu številu otrok se je že zgodila in se še dogaja krivica, in to v šoli, kjer bi moral vsak dobiti znanje na način, na katerega ga zmore pridobivati. Danes imamo toliko znanja in toliko različnih orodij, da bi ozaveščenost družbe morala biti na takem nivoju, da bi poskrbeli za vse otroke, ki imajo različne specifične učne težave, da bi dobili ustrezno pomoč. V šoli in družini. Zato pa imamo zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in zakon o osnovni šoli. Predvsem pa so specifične učne težave, kot so disleksija, disgrafija, kalkulija, tudi stvar čuta in socialne odgovornosti učitelja.

Hm, starševstvo. V šolo hodimo toliko in toliko let in se izobražujemo za določen poklic. Za starševstvo, ki je tako velik poklic in traja vse življenje, pa nimamo posebnih šol, smo samouki. Odgovornost odraslih ljudi je velikokrat pod vprašajem, odgovorni pa smo za mladoletne otroke. Ne samo za to, da ga pošljemo oblečenega in nahranjenega, kar danes ni samoumevno, v šolo. Odgovorni smo tudi za to, da otrok odrašča v družinskem okolju, kjer ima veliko podporo staršev, stalnost, predvidljivost, da je v družini mogoče neposredno izražanje želja, potreb, da je prisotna naklonjenost do reševanja konfliktov, da otrokom pripada določeno mesto, da lahko povedo svoje. Včasih si rečem: nismo še presegli tistega mišljenja, da je otrok majhno bitje, ki nič ne ve in zato tudi ne more sodelovati. Prav je, da so otroci vključeni v družinsko in šolsko dogajanje, ker tako tudi čutijo. Imamo pa starše, ki brez milosti zahtevajo, da otrok obiskuje program, ki ga ne zmore. Ali pa učitelje, ki se še v višjih razredih sploh ne vprašajo, kako to, da Miha, ki ustno sodeluje in veliko ve, ne zmore prebrati odstavka, ne razume vprašanja, oblikuje nepopolne in neberljive zapiske.

Odrasli staršem velikokrat očitamo to, kar so nam počeli v otroštvu. Odgovor je praviloma tak, da so počeli tisto, za kar so bili prepričani, da je bilo najboljše za nas.Hja, morda najbolj ekonomično za nas, za njih pa ne dobro.O tej temi je bil posnet izjemen film Kafarnaum libanonske režiserke Nadine Labaki. O revnih, zanemarjenih in zlorabljenih otrocih v Bejrutu. Glavni lik je deček, ki pobegne od doma, ker starši poročijo mladoletno sestro s trgovcem, kasneje pa jih toži na sodišču, ker so ga sploh rodili. »V svet brez varnosti, ljubezni, prihodnosti in najbolj osnovnega dostojanstva. V svet, ki ga je oropal osnovnega dostojanstva.« (Iz napovedi filma, Kinodvor).To bi lahko otroci vprašali tudi nas: v kakšen svet jih rojevamo danes? Jim dajemo samo bogato materialno okolje, ali tudi pogum in radost, da živijo preprosto vsak dan in smelo načrtujejo svojo prihodnost? Današnji svet je zelo nepredvidljiv, otroci pa si želijo predvidljivosti. Kaj se bo zgodilo? Odrasli bi morali razmišljati tudi o tem vidiku, namreč o tem, kakšni smo danes za svoje otroke, ki bodo odrasli čez toliko let. Kaj jim sporočamo, ko se zanje neupravičeno potegnemo v šoli, ali pa tudi takrat, ko vemo, da v šoli trpijo, da jih učiteljica izloča, pa ne storimo ničesar?Še posebej, če otroku to tudi poveš.Starši smo vpleteni tudi čustveno. Če ne vemo, kaj in kako, je bolje z odraščajočim otrokom poiskati še koga, ki vidi stvari z druge perspektive, ki nam to pove, nam pomaga in nas usmerja. Najslabše je iskati urgentno pomoč, v institucijah, kjer rešujejo življenja ali pa tvoje mentalno zdravje. Opazuj, pomagaj že prej. Dobro počutje za otroka ne pomeni sveta, v katerem ima vse pravice in jih vse tudi dobi. Otroka moram vzgojiti tako, da bo, ko bo končal šolo, znal in želel iti od doma, živeti sam, biti pridobiten, si poiskati družbo in prispevati k družbi. Upajmo, da na boljši način, kot mi danes.

V Sloveniji imamo v šolah za vse otroke, ki imajo težave na učnem področju, uveljavljen sistem, opisan v dokumentu »Koncept dela – Učne težave v osnovni šoli«, in to že od leta 2007. To je zelo dobra sistemska ureditev pomoči otrokom. Oranžna knjiga, ki jo je vsaka šola dobila v fizični obliki, vsem pa je brezplačno dostopna tudi na spletu. Tu si lahko prav vsak prebere, katere korake lahko šola naredi in jih mora narediti, preden otrok dobi pomoč tudi v zunanji instituciji. V prvem koraku je to pomoč v razredu – tukaj je najvažnejši učitelj z vsemi svojimi kompetentnimi znanji, ki pripravi tako okolje, da bi bile težave manjše in da bi otrok napredoval. Temu rečemo dobra poučevalna praksa. In pri tem imajo učitelji zares veliko priložnosti, da preizkusijo številne pomoči.

Ja, to se pričakuje od nas. Mi, učitelji, moramo biti res dobri opazovalci, ne kritiki. In nato opozorimo starše. In v prvih treh razredih osnovne šole je to ključno. V funkcionalnih družinah pa to najprej opazijo starši, že v predšolskem obdobju. Na to opozorijo vzgojiteljice v vrtcu in potem učiteljico pri vpisu v prvi razred ali ob začetku šolanja. Začetek učnih težav ni v osnovni šoli, začnejo se že pred porodom, ob porodu, v predšolskem obdobju, v vrtcu. V osnovnih šolah so potem samo bolj opazne. V drugem koraku se vključi šolska svetovalna služba, ki je namenjena predvsem otrokom, učiteljem in staršem, kot pomoč in partner, in ne kot nekdo, h kateremu gre vsak, ki ne zmore ali pa se ne zna ustrezno obnašati. Ko ta vstopi v proces, gre v razred, se pogovori s starši. Če ugotovi, da otrok dejansko potrebuje pomoč, nadaljujemo s tretjim korakom, kjer se otroku nudi intenzivnejša pomoč, s strokovnjaki na šoli, specialnimi pedagogi, socialnimi pedagogi, psihologi, učitelji z dodatnimi znanji. Ti trije koraki so ključni in so lahko dovolj, da otrok zmore, premaga težave in se vključi v učni proces, nadaljuje s šolanjem ter le občasno potrebuje pomoč. Če pa vsi skupaj ugotovijo, da so težave take narave ali intenzitete, da jih šola ne more obravnavati, je otrok napoten v zunanje ustanove, na dodatno, poglobljeno, razširjeno diagnostiko, ki vključuje več strokovnjakov in več obiskov. Take ustanove smo tudi svetovalni centri, zdaj centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Včasih so bili v zdravstvenih domovih dispanzerji in so še vedno – tam se opravi natančen pregled, diagnostika. V četrtem koraku je to nujno, da se pridobi ocena oziroma, če želite, diagnoza, saj le-ta opiše otrokov problem. In če poznamo problem, lahko pomagamo, prej ne. Brez dobre diagnostike lahko celo škodujemo. Peti korak pa je usmeritev, bolj znana kot odločba.

Če gre za specifične učne težave, je še danes pri mnogih učiteljih tak otrok lahko prepoznan kot len, kot otrok, ki bi lahko več delal in bi tako tudi bolje bral ali računal, tudi starši bi lahko z njim več delali, kot otrok, ki ruši učne ure, nagaja sošolcem. Tako se opisuje le vedenjska slika, nihče pa se ne vpraša, zakaj branje kar ne steče, zakaj ne zmore priklicati vseh podatkov, čeprav trdi, da se je učil. Če ne gremo po korakih sistemske rešitve, še danes v osnovni šoli najdemo otroke, ki niso prepoznani kot otroci s specifičnimi učnimi težavami. In to še v višjih razredih ne. Taki otroci so zame pravi borci. In starši tudi. Pri nas najdemo celo učence zaključnih razredov ali pa dijake, ki imajo resne specifične učne težave in tudi že posledice v duševnem zdravju, nižjo motivacijo, pa do tega sploh ne bi smelo priti.

Ena od rešitev je ozaveščanje. Danes imamo strokovnjake in starše, ki imajo dostop do vse strokovne literature, do različnih praks v tujini. Ponujenega znanja je veliko, vprašanje pa je, kaj sprejmemo, vzamemo in ali se želimo s tem ukvarjati. Pri specifičnih učnih težavah je to prvi korak. V Sloveniji imamo okoli 450 osnovnih šol in šole zelo različno pristopajo k reševanju učnih težav ali pa tudi vedenjskih problemov otrok. Ni treba vsakokrat klicati staršev, naj pridejo ponje v šolo. Poglejmo najprej, kaj smo storili za tega otroka. Govorim o učnih težavah. Poznamo koncept učnih težav? Vemo, da moramo ob učnem načrtu svojega predmeta poznati tudi vsebine učnih težav, s katerimi prihajajo učenci v moj razred?

Pri nas se strokovna in laična javnost velikokrat sprašuje, zakaj je izdanih toliko odločb, ki otrokom omogočajo poseben učni program, prilagojen njihovim učnim težavam. Tudi od učiteljev slišim, da imajo že dovolj odločb. Pa je res pouk tako kvaliteten? Je res poučevanje organizirano na način, da so vključeni vsi čuti in možnost, da to sprejmejo vsi otroci? V praksi ugotavljam, da pri nas učitelji samo v prvi triadi pregledujejo otrokom zvezke, po petem razredu pa zagotovo ne. Ni naslovov, ni datuma zapisa učne snovi, nikogar ne zanima, ali jo imajo vsi učenci zapisano. Učitelji pregledajo zvezek le ob ocenjevanju, pa še to ne vsi. Ali učenec res ni toliko vreden, da bi učitelj pregledal domačo nalogo, s katero se je trudil s starši, mogoče s starimi starši ali pa sam, popoldne, zvečer? Odločba je peti korak koncepta, najvišja stopnja pomoči otroku. A kar nekaj je otrok, ki odločbe ne potrebujejo, potrebujejo pa razumevanje, dobro poučevalno prakso, učitelje, ki znajo in želijo delati z njimi, ki imajo ustrezno znanje, ki so pedagogi v primarnem pomenu besede. Ni dovolj, da obvladaš samo predmet, ki ga učiš, ti moraš naučiti vse otroke v razredu, to mora biti tvoja želja.

Kakšen je vpliv digitalizacije?Danes otrokom zelo hitro rečemo, da so otroci digitalnega sveta, da so se že rodili s palcem na tablici, a jih je treba naučiti pisati in brati. Sicer nas bodo res lahko čez nekaj let vprašali, kaj smo delali z njimi. Včasih so bili otroci na igriščih, po igralih, danes so na virtualnih igriščih, in ta so lahko še bolj nevarna. Marsikateri starši rečejo: naš otrok se je angleščino naučil na spletu. Morda pa se je naučil še česa? Predvsem se je naučil, da je ves čas priklopljen, da je to del njega. Da se ne more več umiriti, njegovi možgančki so okvarjeni. Branje, pisanje in računanje so osnovne veščine, ki se jih moramo naučiti, s tem se ne rodimo in za to potrebujemo čas ter vztrajnost. Na tej poti pa ne smemo biti sami. Zato bi moralo osnovno opismenjevanje trajati vsaj tri leta, ne pa da smo to zreducirali na prvi dve šolski leti, vnesli pa tudi obvezni govorni nastop. To je nasilje odraslih nad otrokom. Otrok nima arzenala besed, nima socialnih veščin, pa mora v prvem razredu že nastopati. Pravi govorni nastop je tak, da se z učiteljem v septembru dogovorim za temo, oktobra pridem z nabrano literaturo, slikami, idejami, v novembru pripravim osnutek, decembra ga z učiteljem pregledam in upoštevam njegove nasvete, šele po novem letu pa bi morali imeti govorne nastope. Tako pa starši pripravimo otroke, da odrecitirajo vsebino kot papagajčki, po večkratnih ponavljanjih, in to doma, ne v šoli, kjer bi se tega morali naučiti. Rodimo se s čuti in te čute moramo že v predšolskem obdobju izkoristiti. Senzorika, motorika, kognicija – takšno je pravo zaporedje razvoja. Otroka moraš naučiti plezati, raziskovati, primerjati, skakati, poslušati, ubogati, in to so vsebine predšolskega obdobja. Zakaj bi pri treh letih gledal, kako vre voda – na ekranu? Če pa lahko to vidiš v živo. Ob mamici ali očku, ki te še učita, da je treba biti pazljiv. Branje? Mnogi starši mi rečejo, da otrok ne bere. Jaz pa jim vrnem vprašanje: koliko berete vi? Kdo od vas bere največ, kdo najmanj? Kakšen vzor ste? Ata, ki je na kavču in pritiska na daljinca, morda isto še mama, s palcem na telefonu in s svežo objavo na Facebooku. Kako naj otrok ob vseh nalogah, ki jih ima, še bere? In ob zgledu, ki ga ni? Razumem pa pri tem starše, ki so imeli v osnovni šoli težave z branjem in še kot odrasli ne želijo in ne zmorejo brati. To je drugo.

Vsak dan se šola milijarda in pol otrok. Toliko Zemljanov je dnevno za 5, 6, 7, 8 ali 10 ur zaupano učiteljem. Zato menim, da je učitelj izredno zahteven poklic, mogoče celo najbolj odgovoren, saj vodenje otroka skozi osnovno šolo pušča trajne posledice, ki so lahko zelo dobre, lahko pa tudi ne. Žal je pri nas tako, da nekateri opravljajo poklic učitelja, pa se niso rodili kot učitelji in bi svoje poslanstvo morali zamenjati. Verjamem, da bi bili v drugem poklicu uspešnejši. Zaradi takih učiteljev izgubljamo vero v šolo. S slabim poučevanjem in odnosom izgubljamo tisto, kar ponazarja autos epha, načelo pitagorejske filozofske šole, kot sem nedavno poslušal dr. Zupančiča, torej popolno zaupanje v učiteljev nauk. Žal je tudi tako. Predvsem bi rekel, da ne bodimo učitelji. Ker ko učiš, tudi podučuješ, kritiziraš. Bodimo raje pedagogi, ki vodijo otroke. In res jih lahko vodiš tudi v procesu glaskovanja, spoznavanja črk, povezovanja, do tekočega branja. Otroci z učnimi težavami nikoli ne usvojijo tekočega branja ali pisanja ali tekočega govorjenja ali poštevanke, kar učitelje zelo čudi in tega ne razumejo. Da v petem razredu ne znajo poštevanke? Nekateri naši učenci potem slišijo, da so taki otroci včasih pristali v posebni šoli. Toda, draga učiteljica, dragi učitelj, tega ne bom znal nikoli, zato mi pomagaj. To je nevrološka posebnost, ne moja lenoba ali pomanjkanje dela. Poštevanka je orodje, ki ga nimam, pa vem, da bi ga moral imeti. V našem šolskem sistemu je včasih opismenjevanje potekalo do konca tretjega razreda, zdaj traja do konca drugega. Pomeni eno samo hitenje. Šola naj bi bila kraj, kamor bi učenci hodili z veseljem in tudi zato, da bi se česa naučili. Hodijo pa z odporom, naveličani, prestrašeni, ker morajo ves čas samo nekaj izkazovati – znanje, odlično vedenje. Imamo pa učitelje, za katere učenci vedo, da dajejo iz leta v leto iste teste, učitelje, katerih teste najdemo na spletu, učitelje, ki oblikujejo tako dolg test, da ga verjetno sami bi rešili, vendar ne bi vztrajali do konca. Naši otroci rešujejo teste, dolge po štiri strani, otroci z odločbami isti test dobijo na še več straneh. Včasih pa smo imeli teste na enem listu in jih reševali v istem času, kot se teste rešuje danes. Vendar možgani otrok evolucijsko ostajajo isti, nič težji niso, nič večji, nič zmogljivejši – vse v svojem tempu. Se res ne da skrajšati testov, saj pri angleščini ali slovenščini, dragi učitelj, res ne morem na koncu napisati še sestavka, ki je samostojno pisno izražanje, najbolj zahtevna oblika sporočanja? Naši izgovori so: taki so pravilniki, take so zahteve nacionalnih preizkusov znanja. Pa ni res. Učitelj je avtonomen in dejansko odgovoren za to, da pri njem v tistem letu učenci usvojijo tisto znanje in razvijejo spretnosti do take stopnje, da mu omogočajo nadaljevanje šolanja. Pa tudi nekatere spretnosti lahko pustimo, da se razvijajo več let, na primer pri otrocih z bralnimi težavami. Po mojem mnenju ne bi smeli ocenjevati branja, dokler otrok ne doseže neke stopnje vezave, in še takrat bi ga ocenjevali kriterijsko, z njim, ne pa normativno. In učencem, ki nikakor ne morejo avtomatizirati poštevanke, bi morali dati možnost, da jo avtomatizirajo še v četrtem, petem razredu, denimo nekajkrat tedensko po kratkih intervencah. Popolne avtomatizacije ne bi dosegli, zagotovo pa bi jo izboljšali. Upoštevati bi morali tudi čustvene možgane, naš limbični sistem, amigdalo, ki je naš čustveni semofor in vratar. Učitelj, ki pogosto vpije, mnogim otrokom gre mogoče na živce, nekateri otroci pa zmrznejo in sprememba v bolj prijaznega učitelja v tisti uri ne bo naredila veliko. Amigdala se je zaprla in informacij, ki jih učitelj posreduje, otrok ne more več sprejemati. Imamo torej čisto fiziološki problem.

Dijaki nam sporočajo, da so prvi letniki srednje šole lažji kot 7., 8. in 9. razred osnovne šole. Ali ni to zelo povedno, ali nimamo krasnih otrok, da to ugotavljajo sami, ne pa mi? Seveda jih ne poslušamo, ker mi vendar vemo, kaj je dobro za otroke. Večkrat slišim učiteljice, ki rečejo, da bodo pomagale, ko pride odločba zavoda za šolstvo. To je tako, kot bi nama (oba nosiva očala, op. a.), ko se prideva pritožit, da slabo vidiva, rekli: »Ja, baje jutri dobiš očala in boš bolje videl, danes to, žal, ne gre.« Torej, učitelj, danes me poslušaš, kako težko berem, maličim besede, doživljam posmeh tebe in sošolcev, in mi nihče ne pomaga, jutri, ko pride s poštarjem odločba, pa bo vse drugače. Včasih smo tako tehnični in tako nečloveški in nečustveni. Zakaj morajo nekateri otroci plačevati tako ceno? Prepoznavanje odstopanj in osnovno poučevanje bi morali biti nalogi vseh strokovnjakov v osnovnih šolah. Za to, da otrok naredi osnovno šolo, smo dolžni poskrbeti mi, za to, da naredi srednjo šolo, pa je odgovoren sam.

Je primerov neprimernih ravnanj učiteljev veliko? Vam otroci zaupajo, kako ravnajo z njimi?Nekatere šole so za vzor, kar v kopirni stroj bi jih dal. Res delajo dobro, pomagajo že pred odločbo, kličejo, se zanimajo, hodijo k nam na timske sestanke za otroke. Na tak način napolnimo bazen informacij za otroka z zares kvalitetnimi podatki. Veliko učiteljev je tudi predanih svojemu poklicu, delajo več in več. Tisti pa, ki rečejo, da oni vedo, kako je treba, da jih ne bomo učili, ali tisti, ki rečejo, da so posebne potrebe izmišljotina, da so odločbe kar nekaj, saj jih včasih sploh ni bilo, zdaj pa je toliko otrok z odločbami… Slišimo tudi, da imajo šolske svetovalne službe veliko dela z učitelji, ki jih kar ne morejo in ne morejo spodbuditi k dojemanju otrok in njihovih težav glede na današnji čas. Učitelji dejansko delajo zelo različno, nekateri ogromno opazijo in jih takoj zaskrbi, drugi ničesar ne opazijo, rečejo, da še kar shajajo z učencem, a da ga nekdo v svetovalni naj vendarle malo vzame k sebi… Kako, zakaj – osnovno sporočilo mora priti od učitelja, ki je vsakodnevno z otrokom. In učitelj je tisti, ki s svojim odnosom do otroka napoveduje otrokovo prihodnost. Vsak učitelj bi moral biti toliko odgovoren, da bi pogledal, kako bo otrok delal v prihodnjem letu, ko bo šel k drugi učiteljici, in kaj bo z njim v višjih razredih. To bi moralo skrbeti učitelje in s tako skrbjo bi se morali pravočasno obrniti po pomoč izven razreda. Za otroka je treba neprestano delati, ga krepiti, učiti. Saj veste, otrok je kot mišica, in potem »use it or lose it«.Še trideset let nazaj je disleksija onemogočala višjo izobrazbo, ker teh otrok preprosto niso razumeli. Označeni so bili z grdimi izrazi, kar nekateri otroci slišijo še danes (o, dosegel si dve točki od vseh, to pa je rekord; v osmem razredu pa bi že lahko bolje brala – čeprav se deklica trudi, a še vedno prebere kolomotiva, kepač, Takarina). Zavedati se moramo, da je na primer disleksija v zelo visokem odstotku dedna in da starši ob svojem otroku podoživljajo svojo grenko preteklost, ko jih nihče ni opazil, kaj šele jim pomagal. Njihovi otroci imajo iste težave in nekateri starši o svoji preteklosti želijo govoriti, marsikateri pa ne. Ostale so bolečine, ostale so globoke brazgotine na duši otroka. Pred leti sem povabil na pogovor osem staršev otrok, ki so bili pri nas v obravnavi, da bi se pogovorili o njihovem šolanju. Takole zvečer sem jih povabil, ko se naše čakalnice umirijo. Prišli so z veseljem, odprli so se težki pogovori o spominih in hude zgodbe so prihajale na plan. Ko so se spomnili svojih prizorov pred tablo, sedenja v prvi vrsti, pripomb »ti si neumen, butec«, so jokali. Čeprav so bili uspešni podjetniki, prodajalci avtomobilov, arhitekti. Take stvari delamo otrokom.

Bili so poskusi, da se spremeni zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in da se obravnava samo nekatere skupine otrok s posebnimi potrebami. Bili so poskusi, da bi v prvih korakih pomoči o vrsti pomoči odločali ravnatelji in šole same. Nemogoče. Opredelitev posebnih potreb mora biti narejena timsko. Pri nas v Sloveniji lahko pridobiš status otroka s primanjkljaji na posameznih področjih učenja s timsko oceno psihologa, kliničnega psihologa in specialnega pedagoga, pa tudi pedopsihiatra. Iti v zunanjo ustanovo, izkazati predvsem šibka področja in se tako razgaliti – to ni mala stvar. To bolj kaže na medicinski model, ki pa smo ga že presegli. Slediti moramo socialnemu modelu, ko ob ugotovljenih posebnih potrebah izberemo program za otroka, v katerem se bo celostno razvijal.

Ne pravim, da je sedanji model usmerjanja otrok idealen. Ne, ni. Vendar ga lahko ob dopolnitvi z mnogimi izkušnjami, pridobljenimi po šolah in ustanovah, nadgradimo. Sam menim, da je, ko se začne šušljati o spremembi zakona o usmerjanju, za to vedno neki razlog. Porast odločb je samo vrh ledene gore. Strokovni argument ni vedno prvi, mogoče gre za finančne učinke, želje posameznikov. Zato morajo takrat zvoniti vsi alarmi. Vsak izgubljen otrok ali razred zaradi takih sprememb nosi posledice naslednjih dvajset, trideset, petdeset let. Ja, poskusi so vedno bili in bodo.

Recimo tudi poskus, da maturanti, ki so imeli težave s priklicem že v osnovni šoli in celotno srednjo šolo, ne bi imeli več možnosti uporabe enostavnega računala na maturi. Čeprav je že leta 1974 dr. Kosec dokazal, da je hitri priklic podatkov karakteristika osebe za vse življenje – denimo 7 krat 8 je danes lahko 56, na maturi pa bo 65. Specifične učne težave so, kot sem že poudaril, nevrološko pogojene, zato so nihajoče, pri otroku in mladostniku se pojavljajo dobri in slabi dnevi. Na maturi imaš lahko slab dan in se ne moreš spomniti nekega preprostega dejstva. Ja, res je težko razumeti, da ob povprečnih ali nadpovprečnih sposobnostih, pri katerih dejansko lahko ugotavljamo specifične učne težave, tega, da danes znaš, jutri pa ne, ne razumemo. A to ti otroci doživljajo. To je stvar spomina, skladiščenja in priklica, to je nevrološki problem, ki ga ne moremo spreminjati. Vse smo naredili za to, da imajo dijaki z odločbo pravico do uporabe enostavnega računala za priklic osnovnih dejstev, pri matematiki, na maturi, ki bo po novem na dveh polah.

Otroci in zavzeti starši so nas opozorili na to, ker so jim učiteljice v šolah govorile, da nekaterih nujnih prilagoditev ne bo več. V akcijo proti temu je najprej stopilo Društvo Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, ki je vključilo mnogo strokovnjakov s področja specifičnih učnih težav, Pedagoško fakulteto, tudi varuha človekovih pravic smo seznanili s tem. A se je splačalo. Aktualna ministrica za šolstvo je julija že podpisala pravilnik o spremembi pravilnika o načinu izvajanja mature za kandidate s posebnimi potrebami.

Letos je bodočim študentom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (disleksija, diskalkulija …) po Zakonu o urejanju položaja študentov odvzeta pravica do izenačenih pogojev za vpis na univerzitetne in visokošolske izobraževalne programe, kot jo imajo ostale skupine študentov s posebnimi potrebami. S tem pa jim je narejena velika krivica in so jim kratene njihove pravice, ki jih priznavajo številni mednarodni in tudi drugi domači dokumenti. Država na eni strani ponudi, drugje vzame.

Zaprtje šole pomeni za mnoge otroke zaprto pot do znanja, do socialnih stikov in včasih tudi do običajnega življenja. V Sloveniji je ogromno družin v stiskah, mi pa mirno zapremo šole za štiri mesece in postanemo rekorderji v Evropi. Slovenski pediatri, psihologi, klinični psihologi in drugi se borimo za to, da naj bo otrokom dostop do digitalnih tehnologij omejen, z zaprtjem šol pa smo digitalni tehnologiji na široko odprli vrata, za 24 ur na dan. Učenju smo dodali računalniške igrice z dveh ekranov, otroke in mladostnike smo zaprli med štiri stene. Raziskave v tujini so pokazale, da je izobraževanje na daljavo zelo slabo vplivalo na učenje in znanje. Poučevanje na daljavo nikoli ne more nadomestiti poučevanja v živo. Že v živo nam motivacija in pozornost zelo hitro padeta, po 15 minutah. Kot voditelj moraš to pozornost vzdrževati – spremeniš ton glasu, sliko, in tega na daljavo ne moreš narediti. Na daljavo umanjkajo tudi pristen stik med učiteljem in učencem, smeh, hec, in tudi resno navodilo je na daljavo drugačno. Otroci so senzorno lačni vsega, potrebujejo gibanje, a jih damo že v prvem razredu na stolčke. Otroci čutijo potrebo, da povedo, mi jim govorimo, na kakšen način in koliko. Da bi bil pouk na daljavo vreden toliko kot pouk v šolah, ker smo vse spredavali, je nemogoče.

Zaprtje ne pomeni samo manj znanja, tudi manj kvalitetnega znanja. Pomeni, da se naenkrat znajdemo v puščavi, brez življenja, brez socialne interakcije, brez možnosti učenja socialnih veščin, ki se jih ne moremo naučiti na recept. Pri tem rabim sogovornika, njegov način komunikacije in njegov odziv. Da damo otroke prve triade pred ekran in se morajo učiti pisati in brati – to je absolutno nemogoče. Pisanje, drža svinčnika, obračanje lista, vlečenje potez – to so filigranske spodbude, ki jih morajo učenci dobiti ob učiteljevi roki in vodenju. Otroci se brusijo v interakciji, to pa plastika in ekran nista in ne bosta nikoli. Vsaka ura na Zoomu prinaša zasvojenost, ekran utruja, oči bolijo. Kdor še ni bil zasvojen, je to lahko postal. Zasvojenost je bolezen možganov in zasvojenost pomeni tudi drugačno vedenje, izgubo stikov, sam sebi si dovolj. Pomeni samo ekran in jaz, nisem lačen, nisem žejen, pusti me na miru. Tako so prenekateri izgubili svojega otroka. Koliko jih je, ne vem. Bili smo rekorderji v zaprtju šol in nočem si predstavljati, kakšna bo škoda zaradi vsega tega.