Prav tako ne bi bilo prav, da bi zgolj šteli, koliko operacij opravi posamezni zdravnik, je prepričan. Za prihodnost slovenskega javnega zdravstva bo ključna izbira med profitnim in neprofitnim razvojem, meni sogovornik.
Lani ste v Ljubljani opravili toliko dela kot še nikoli, ste sporočili. Se porast pozna povsod?Največji premik se je zgodil na ambulantnem nivoju, kjer je število storitev ponekod zraslo tudi za desetino, temu pa moramo prišteti še nove programe zdravljenja. Te obravnave postajajo bistveno dostopnejše. Ne moremo pa pričakovati, da bo to povsod pomenilo krajšanje vseh obstoječih čakalnih vrst. V okviru vrst, o katerih poročate v medijih, zdravstvo spremlja 300 storitev, medtem ko jih UKC Ljubljana opravlja 1700.
Ob stopnji nujnosti »zelo hitro« bolniki na prvi pregled na dermatovenerološki kliniki čakajo tudi po pol leta, čakanje na operacijo kile lahko traja več let. Zakaj tem ozkim grlom doslej niste bili kos?Ni smiselno, da bi se UKC Ljubljana s svojimi viri osredotočal na enostavne posege – kot je operacija kile – ki jih opravlja veliko izvajalcev. Naše napore usmerjamo v čim krajše čakanje pacientov na najtežje storitve. Če bi se usmerjali v pogosta zdravljenja, bi nam to sicer prineslo več denarja, vendar so naša naloga najzahtevnejša zdravljenja, ki so žal tudi najbolj podplačana. Se pa zavedam, da moramo dostopnost povečati tudi v nekaterih pomembnih segmentih.
V dermatovenerologiji je velik del dejavnosti že povsem sprivatiziran, storitve so v teh primerih samoplačniške. UKC Ljubljana je med vse redkejšimi možnostmi, ki so dosegljive tudi v javnem zdravstvu, s tem pa je podvržen izjemnemu pritisku. Ob tem izvajamo urgentno dermatološko dejavnost za praktično vso Slovenijo. Vsega ne moremo postoriti sami, upam pa, da bomo lahko čim večjo dostopnost pregledov v dermatologiji zagotavljali vsaj v primerih, ko gre za raka oziroma sum nanj.
Kako na delovanje UKC Ljubljana vpliva razvejan trg samoplačniških storitev v glavnem mestu?