Kot pravi Marko Juvan, monografija sistematično razišče, »kako široko in globoko je cenzura v svojih različnih zgodovinskih pojavnostih oblikovala novejšo slovensko književnost – tako njeno javno podobo kot njena skrita ozadja«. Raziskava, na podlagi katere je napisana knjiga, je trajala več let, knjiga pa se opira tudi na izsledke, do katerih so prišli sodelavke in sodelavci. V njej je poleg uvoda deset nosilnih poglavij, osredotočenih na najzanimivejše posamezne avtorje, prvih pet iz obdobja pred marčno revolucijo leta 1848, drugih pet pa iz obdobja po njej. Marijan Dović je literarni zgodovinar, urednik in tudi jazz glasbenik. Od leta 2000 dela kot raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, poleg tega predava na Podiplomski šoli ZRC SAZU, Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Objavil je šest monografij in uredil številne znanstvene publikacije, za monografijo Great Immortality: Studies on European Cultural Sainthood, ki sta jo pri nizozemski založbi Brill uredila z islandskim kolegom Jónom Karlom Helgasonom, pa je leta 2021 dobil nagrado Evropskega komparativističnega združenja ESCL.
V knjigi Sočni sadeži prepovedi pogosto uporabite oznako »dolgo 19. stoletje«. Ima ta oznaka vsebinski pomen? Sto let je pač sto let.To je v stroki že precej uveljavljen termin. Tu ne gre preprosto za sto let, torej od leta 1800 do 1900, temveč za obdobje od francoske revolucije do prve svetovne vojne, čas med dvema prelomnima dogodkoma v evropski zgodovini. To obdobje je bilo ključno tudi za dežele s slovenskim prebivalstvom, ki so bile že stoletja vključene v politični okvir habsburške monarhije. Tedaj sta se namreč šele zares razvili slovenska kultura in literatura, oblikovalo in okrepilo se je slovensko nacionalno gibanje, nastajali so literarni in politični časopisi. Prva svetovna vojna je seveda prinesla prelom, razpad stoletnega imperija in povsem novo obdobje za Slovence, zato se tu knjiga smiselno zaokroži.
Karakteristično dogajanje, po katerem prepoznamo 19. stoletje?Obravnavano obdobje je z vidika cenzurnih praks izredno zanimivo. Po vsej celinski Evropi se v tem času dogaja postopen prehod iz predcenzurne v postcenzurno paradigmo. Predcenzuro si lahko predstavljamo kot najbolj tipično cenzorsko prakso. V habsburški monarhiji je potekala nekako takole: avtor, ki hoče nekaj objaviti bodisi v knjigi bodisi v časopisju, mora tekst predhodno poslati pristojni instanci, ki tekst odobri kot primeren, lahko zahteva določene spremembe in črtanja ali pa tekst v celoti zavrne. Za izvajanje takšne cenzure je morala država zagotoviti potreben aparat, ne le na Dunaju, temveč tudi v lokalnih prestolnicah, kot je bila Ljubljana. V habsburški monarhiji se je ta proces začel že v terezijanski dobi, ko se je cenzura postopoma izmaknila pristojnosti cerkve in prešla v državne roke. V prvi polovici 19. stoletja se je oblikoval utečen cenzorski mehanizem, ki je bil med najbolj restriktivnimi v Evropi. Marčna revolucija leta 1848 je v to strukturo radikalno zarezala, nekaj mesecev po njej je vladala popolna anarhija. Država je kmalu vzpostavila red, a predcenzure ni v celoti obnovila.