Če gre verjeti izsledkom nekaterih raziskav, nevladnim organizacijam ali številnim skupinam na družbenih omrežjih, je prekinitev odnosov med družinskimi člani čedalje pogostejši fenomen. Britansko podjetje za tržne raziskave YouGov je februarja objavilo podatke, da naj bi kar 38 odstotkov odraslih Američanov živelo odtujeno od primarne družine. Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava, ki jo je predlani na Univerzi Cornell opravil dr. Karl Pillemer, eden vodilnih ameriških sociologov, ki ocenjuje, da vsaj 27 odstotkov prebivalcev v ZDA ne govori z enim ali več sorodniki v prvem kolenu (pogosteje stike prekinejo z očeti, mame večkrat poiščejo rešitev). Revija Psychology Today trdi, da vsaj ena od štirih oseb, mlajših od 35 let, nima stikov z ožjim družinskim članom, če vzamemo pod drobnogled posamezne skupnosti, pa je statistika še bolj pereča. Britanska nevladna organizacija Stand Alone med tistimi svojimi člani, ki se identificirajo kot pripadniki LBTQ-skupnosti, našteje več kot polovico takšnih, ki so povsem ali vsaj delno prekinili stike z biološko družino. Podobne trditve boste našli tudi pri drugih ustanovah, kot so denimo Together Estranged ali Calling Home, tiktok ali instagram pa vam bosta prej ali slej postregla s kakšnim uporabnikom, ki razglaša prednosti NC ali LC (delne ali popolne odtujitve), saj gre menda za #samospoštovanje.
Kot da bi bil sredi nočne more
Dr. Joshua Coleman, klinični psiholog, avtor knjige Pravila odtujitve (Rules od Estrangement), pravi, da desetletja strokovnega dela in intervjuji s 1600 posamezniki potrjujejo navedene izsledke. »Vsakič, ko kakšen medij objavi intervju z mano, me odtujeni starši zasujejo z mejli in klici, in prav vsi mi pravijo, jaz pa sem mislil, da se to dogaja samo meni!« Daleč od tega, piše dr. Coleman, ki je tovrstno situacijo doživel tudi sam. Ko se je drugič poročil in dobil otroke, je hči iz prvega zakona z njim za več let prekinila stike. »Kot da bi bil sredi nočne more,« je zaupal Anni Russell za revijo The New Yorker. »Vsak dan sem preigraval vsako starševsko napako, ki sem jo storil. Bilo je zastrašujoče, srce parajoče. Prežemali so me občutki krivde in sramu.«