Grbić je zapustil Srbijo, se preselil v Ljubljano in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vpisal magistrski študij gledališke režije. Danes svojo izkušnjo razpira v solo predstavi Ide gas, gledališki avtofikciji, v kateri skozi osebno zgodbo odpira širša vprašanja o umetnosti, zvezdništvu, hiperprodukciji in razmerju med kulturo, kapitalom ter politiko.
Predstava se začne kot sproščen, skoraj prijateljski pogovor z občinstvom, nato pa postopoma razkriva mehanizme sistema, ki iz mladih igralcev ustvarja produkte in umetnost vse pogosteje potiska v logiko trga. Ko govori o sebi, govori tudi o generaciji in času, v katerem umetnik vse težje loči med poklicem, preživetjem in osebnimi vrednotami. Predstavo si bo znova mogoče ogledati 15. marca in 5. aprila na odru v ljubljanskem lokalu Prulček.
Vaša kariera se je začela s filmom Južni veter, filmom, ki je odmeval po vsem Balkanu. Bili ste še najstnik, kako je prišlo do vloge?Naključje. Nisem se nameraval ukvarjati z igro, ki me, čeprav sem imel stike z njo, ni zanimala. Vlogo v Južnem vetru sem dobil zato, ker je bila asistentka režije moja prijateljica: povabila me je na avdicijo, izbrali so me in kot vsak najstnik sem bil nad vlogo v filmu seveda navdušen. Poleg tega so se vsi ukvarjali z menoj, skrbeli zame, dobil sem 150 evrov na dan in bil sem blažen.
Čeprav vas igralski poklic takrat še ni zanimal, ste se kasneje vendarle vpisali na Akademijo za dramske umetnosti. Kako to?Igranje v filmu, pozornost, mediji, vse to me je prevzelo in vpisal sem se na akademijo. V študij sem se spustil kot v raziskovanje. Zanimalo me je, kaj mi igra lahko omogoči, kaj mi bo ponudila. Sočasno mi je dala občutek, da sam odločam o svoji poti, o tem, kaj počnem, kako in na kakšen način. Danes, ko se ozrem nazaj na svoje začetke, pa vem, da v resnici o ničemer nisem odločal sam.