Začel je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot slikar in grafik. V slikarstvu je prepoznaven po ekspresivni figuraliki, hkrati pa je raziskoval tudi grafične tehnike, predvsem lesorez in litografijo. Pozneje se je posvetil tudi oblikovanju knjig in tipografiji. Črko je videl ne le kot nosilca informacije, temveč tudi kot obliko s svojo težo, ritmom, značajem in izrazom. Raziskoval je zgodovinske pisave in tipografije starih tiskov, zato so ga vabili k delu pri faksimilnih izdajah, kot so Brižinski spomeniki, Dalmatinova Biblija in drugi tiski 16. stoletja.

Izjemen pa je bil tudi kot pedagog, bil je profesor na oddelku za oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer je s študenti raziskoval področje kaligrafije in tipografije. Kot predavatelj je gostoval na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu in Zagrebu. Bil je profesor mnogim današnjim slovenskim oblikovalcem.

Nagrada za življenjsko delo, ki jo je prof. Bratuš 4. novembra slovesno prejel na odprtju 12. bienala in razstave slovenskega oblikovanja Brumen v Narodni galeriji v Ljubljani, je priznanje njegovemu obsežnemu in raznovrstnemu oblikovalskemu opusu, pa tudi vztrajnemu zavzemanju za kakovost vizualne kulture. Rodil se je v Vipavi, pred nekaj časa pa se je tja po »petdesetih letih začasnega dela v Ljubljani« vrnil. Njegov dom je zdaj hkrati tudi studio in atelje.

Vaši študenti pravijo, da niste bili profesor, ki bi nekoga učili, ampak vas je vedno zanimalo tudi njihovo mnenje. Sami pa ste nekje drugje rekli, da ste se vedno učili drug od drugega, da je vedno šlo za enakovreden dialog.

Ko sem bil sam na akademiji, na specialki pri odličnem profesorju za grafiko Marjanu Pogačniku, sva se o mojem delu veliko pogovarjala. Zanimivo je, da je bil moj likovni svet popolnoma drugačen kot njegov, vendar se je znal vživeti v to, kar sem delal, in mi je znal tudi diskretno svetovati; nikoli ni vsiljeval svojega načina in tehnike. Že takrat sem si rekel, da če bom kdaj učil, bom poskušal tudi jaz tako delati – izhajati iz idej študenta. Ko sem potem prišel na akademijo kot profesor, sem gradil med nami takšen odnos. To je bilo mogoče še v večji meri ustvariti na raznih delavnicah.

Leta 1997 smo na pobudo študentov akademije in arhitekture organizirali prvo tipografsko delavnico v Šmartnem v Goriških brdih, prijelo se je je ime Tipo Brda. Zame so bila to izredno dragocena doživetja. Nisem nastopal kot profesor, vsi smo delali za isto stvar – jaz sem se od njih učil, nekaj pa tudi oni od mene. Že na akademiji sem zaznal prave študente in jih povabil na delavnico, in tam so nastala prava prijateljstva, tako med njimi samimi kot tudi med nami. Veliko sem se naučil od študentov, ker so znali poiskati kakšne informacije bolj spretno kot jaz. Rekel bi, da smo se medgeneracijsko dopolnjevali.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo