Če je bilo v nekih drugih, recimo jim prednetflix časih na božične filme treba čakati do zadnjega tedna v letu, je danes drugače. Božič je, če vprašate njih, namreč že tu. Na HBO Go med poudarjenimi vsebinami na primer hitro naletimo na filma Veseli prazniki in 8-bitni božič, na Apple TV+ na dokumentarec ‘Twas the Fight Before Christmas, risanko A Charlie Brown Christmas in pevsko-igrani spektakel Mariah Carey’s Magical Christmas Special, na Netflixu pa je bila že pred dobrim tednom najbolj gledana vsebina božični film z Brooke Shields A Castle for Christmas, ki mu je na drugem mestu sledil mladinski božični film A Boy Called Christmas.
Romantične drame A Castle for Christmas na prvo mesto ni izstrelila njena izjemnost. Gre za prototip klasične romantične zgodbe, v kateri glavna junakinja, v tem primeru v ljubezni razočarana Američanka poznih srednjih let, sreča princa na belem konju, v tem primeru škotskega vojvodo, se polovico filma z njim prepira, nato pa na koncu ugotovi, da ga ljubi ravno tako usodno, kot jo usodno ljubi on. Prav tako razlog za to, da je tako povprečen film zasedel prvo mesto med najbolj gledanimi vsebinami, ni igralska zasedba. Že res, da starejše generacije nikoli ne bodo pozabile na 40 let mlajšo Brooke Shields iz Plave lagune, a mlajše generacije, ki so večinski uporabniki Netflixa, mlade Brooke Shields verjetno sploh ne poznajo. Prav tako magnet za večje število gledalcev ni britanski igralec Cary Elwes, ki se je še najbolj proslavil z vlogo v grozljivki Sestavljanka groze oziroma Žagi (Saw) iz leta 2004, čeprav je v zadnjih letih, morda tudi zaradi svojega nevtralnega videza in praznične karizme, postal dober material za božične filme, saj je v zadnjem času igral kar v treh.
Film s pravljičnim naslovom A Castle for Christmas (Grad za božič) je na prvo mesto postavilo nekaj drugega. Božič. In božični, družinski duh, ki je ključen element božičnih filmov. To, da se božič v filmu pojavi šele v zadnji četrtini filma, ni pomembno. Oziroma je pomembno le v tem, da ljubezenska zgodba, ki jo oplemeniti vnovična združitev družine in z njo celotne vasi, v kateri se odvija, vrhunec doseže prav na božič. A Castle for Christmas pa izpolnjuje tudi vse druge pogoje, ki veljajo za božične filme. Božička sicer ne boste videli, a je v filmu toliko božičnega kiča, da ga odtehta, prav tako ta romantična drama odkljuka vse tradicionalne božične teme, kot so ljubezen, upanje, družina, radodarnost oziroma obdarovanje.
Božična identiteta tega Netflixovega filma, ki božič nosi celo v naslovu, tako nikoli ne bo vprašljiva, kot tudi ne trditev, da je eden najlepših božičnih filmov drama Franka Capre iz leta 1946 Čudovito življenje. In to kljub dejstvu, da se večina zgodbe odvije skozi prizore vračanja v preteklost, medtem ko božični večer služi zgolj kot okvir in izhodišče za zgodbo. Čudovito življenje, v katerem James Stewart v vlogi razočaranega glavnega junaka skoraj obupa nad svojim življenjem in si zaželi, da se ne bi nikoli rodil, nato pa se pojavi angel in mu povrne upanje ter željo po življenju, ko mu pokaže, kakšen bi bil svet, če v njem ne bi bilo njega, je popolna, idealna manifestacija božiča in božičnih tem.
Podobno bi lahko rekli za še marsikateri drug film, ki ga gledamo v času božiča, in to ne glede na žanr, ki mu pripada, in ne glede na to, koliko je v njem božiča in Božička. Med dramami so to na primer Čudež na 34. ulici Georgea Seatona, v kateri Edmund Gwenn v vlogi Krisa Kringla dokazuje, da je Božiček, in ne norec, Čas deklištva v režiji Grete Gerwig, romantični film Pravzaprav ljubezen Richarda Curtisa in njegova poljska različica Pisma sv. Nikolaju v režiji Mitje Okorna, med komedijami črna komedija Pokvarjeni Božiček z Billyjem Bobom Thorntonom, satira Kolo sreče Johna Landisa, v kateri mesti zamenjata obubožan Eddie Murphy in premožen Dan Aykroyd, Škrat Jona Favreauja in Sam doma Chrisa Columbusa, med animiranimi filmi zdaj že klasiki Predbožična nočna mora Tima Burtona in Kako je Grinch ukradel božič Chucka Jonesa, med grozljivkami Gremlini Joeja Danteja, med akcijskimi filmi pa Umri pokončno Johna McTiernana, ki je po letih debat v širši javnosti bolj ali manj nekako doživel konsenz, da gre za božični film.
Na prvi pogled akcijskemu filmu Johna McTiernana iz leta 1988, v katerem mišice razkazuje Bruce Willis v vlogi newyorškega policista Johna McClana, res ni mogoče pripisati božičnega duha – čeprav se dogaja na božični večer in, še več, na božični zabavi. In čeprav vsebuje štiri božične pesmi (Let it Snow, Winter Wonderland, Christmas in Hollis ter venček božičnih pesmi, ki sestavljajo filmsko glasbo). John McClane v filmu rešuje svojo ženo, s četudi pomenljivim imenom Holly (Bonnie Bedelia), in njene sodelavce pred teroristi s Hansom Gruberjem (Alan Rickman) na čelu ter je vse prej kot Božiček. Prav tako na potek zgodbe nima nobenega vpliva božični večer, saj bi bil zaplet lahko povsem enak na katerikoli zabavi, Willis pa bi kot McClane iz New Yorka v Los Angeles, kjer si kariero dela njegova odtujena žena, lahko odletel iz kateregakoli drugega razloga.
Vse to je bilo ob snemanju filma jasno tudi studiu 20th Century Fox, ki je film oglaševal kot »največja božična zgodba, ki je bila kadarkoli povedana«. A to šele po tem, ko so pri studiu začeli dojemati, da bi v rokah lahko imeli nesmrten božični hit, ne pa enkratne poletne uspešnice, kot kakršna je bil film načrtovan. Umri pokončno je v kinematografe namreč prišel poleti 1988, je pa res, da je v netipičnem času izšel tudi Čudež na 34. ulici, ki so ga gledalci lahko prvič videli maja 1947. Tako kot je res, da film, čeprav je pretežno akcijski, lahko interpretiramo tudi kot film o družini. Predvsem pa o vnovični združitvi družine. Na začetku filma sta McClanova na robu razpada zakona, saj noben ni pripravljen sprejeti kompromisa, kje in kako bi po mesecih ločitve lahko spet zaživela skupaj, na koncu, po večkratnih bližnjih srečanjih s smrtjo, pa vseeno spoznata, da je tisto, kar šteje največ, prav ljubezen. In ker je te med njima še vedno več kot dovolj, prav tako vere v to, da jima jo bo uspelo ohraniti, ta v zadnjih prizorih filma zmaga. Končno sporočilo filma o toplini in moči družine ter bližnjih nasploh, ne glede na to, da Umri pokončno zaznamujeta nasilje, tako ni daleč od sporočila Čudovitega življenja. Nasilja v njem sicer ni, je pa drama Franka Capre v večjem delu vseeno zaznamovana z žalostjo, krivdo in obžalovanjem, dokler glavni junak ne spozna moči ljubezni in ne uvidi oziroma ne začne verjeti, da je svet lepši tudi zato, ker je v njem on.
Dilemo o tem, ali je Umri pokončno božični film ali ne, sta konec minulega leta sicer jasno rešila scenarist Steven E. de Souza in režiser John McTiernan. De Souza je Umri pokončno primerjal z božično klasiko Beli božič, plesno-pevskim spektaklom Michaela Curtiza iz leta 1954. Kot je poudaril v podcastu Script Apart, se Umri pokončno v celoti odvija v božičnem času, Beli božič pa je v praznični čas postavljen le v začetnih in končnih prizorih. Še več, Umri pokončno se praktično v celoti odvije na božični zabavi, v Belem božiču pa je božična zabava postavljena zgolj na konec filma. V Umri pokončno slišimo štiri božične pesmi, v Belem božiču samo dve, še zanimivejše pa so številke o umrlih. V Umri pokončno, ki mu nasprotniki teze, da gre za božični film, očitajo pretirano nasilje, umre 23 ljudi, v Belem božiču pa, čeprav tega ne vidimo, več deset tisoč. Uvod filma namreč predstavlja Ardensko ofenzivo, v kateri je nemška vojska med drugo svetovno vojno, decembra leta 1944, presenetila zavezniške čete, končen izid »bitke v izboklini« pa je bil 90.000 mrtvih Američanov in 100.000 mrtvih Nemcev. Ljudje v božičnih filmih po mnenju de Souze skratka lahko umirajo, še bolj pomenljiva pa je cena, ki jo je za svojo ljubezen, svojo družino pripravljen plačati glavni junak. Bruce Willis za ženo teče bos čez razbito steklo, Danny Kaye kot Phil Davis pa za Vero-Ellen, ki igra Judy, samo doplača oziroma nadgradi vozovnico za vlak.
Manj faktografsko in bolj filozofsko je božičnost filma Umri pokončno potrdil njegov režiser. McTiernan, ki je med drugim režiral Predatorja in Lova na Rdeči oktober ter je v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja veljal za enega najbolj znanih režiserjev akcijskih filmov in za režiserja, ki je kot enega najbolj znanih akcijskih igralcev ustoličil Brucea Willisa, je v posebnem videu, ki ga je objavil Ameriški filmski inštitut, 12 minut govoril prav o tem, zakaj je Umri pokončno božični film oziroma kako je Umri pokončno postal božični film, čeprav to ni bil njegov namen. Umri pokončno, ki ga McTiernan razlaga predvsem kot upor proti avtoriteti in kritiko kapitalizma, je božični film postal zaradi veselja, ki ga je vzbujal in ga še vedno vzbuja. Najprej med igralsko in snemalno ekipo, potem pa tudi med gledalci, ki so poleg akcijskih prizorov v filmu vedno bolj videli tudi človeško toplino in humor: »Tudi drugi ljudje so začenjali razumeti, da je to film, v katerem je junak resnično človeško bitje, ljudje z avtoriteto, vsi pomembni ljudje, pa so predstavljeni kot malo smešni. Vsi, ki so delali pri filmu, so začeli dojemati, da je to, tako kot sem rekel, film, ki pomeni beg od hollywoodske mašinerije, in da je v tem mogoče najti veselje. Nismo ga snemali kot božični film, ga je pa v božični film spremenilo veselje, ki je prišlo iz njega.«
Ko boste v decembru prižgali televizor ali aktivirali katero od pretočnih platform, zato v upanju, da vas bo ogrel božični duh, ne iščite Božička in ne štejte božičnih okraskov in pesmi. Največje božične klasike niso postale nesmrtne zaradi prazničnega časa, v katerem se dogajajo, ali zaradi božičnih zgodb, ki jih sporočajo, ampak zaradi univerzalne teme o ljubezni, ki v božičnih filmih temelji na upanju, ne obupu, dajanju, ne jemanju, altruizmu, ne egoizmu, in, kar je najpomembneje, na družini oziroma skupnosti, ne na posamezniku. To pa je lahko tako Macaulay Culkin, ki se ob koncu filma Sam doma spet poveže s svojo mamo, kot Bruce Willis, ki v Umri pokončno spozna, da ne more živeti brez svoje žene.
