Ljubljanski župani z najdaljšim stažem

»Na dan smrti Janeza Nepomuka Hradeckega, 6. julija 1846, je življenje v Ljubljani zastalo, časopisi niso izšli, dolga kolona pogrebcev pa je njegovo krsto nosila skozi vse ljubljeno mesto, nakar so ga z vsemi državnimi častmi pokopali na Navju,« je pred časom v Dnevniku zapisala Mateja Hrastar o županu, ki je vodil Ljubljano od leta 1820 do smrti. Rodil se je leta 1775 očetu Frančišku in materi Rozaliji, rojeni Spindlen. Oče je bil Čeh in je poslal sina študirat v Gradec, ko se je vrnil, se je zaposlil kot državni uradnik, najprej kot knjigovodja in oskrbnik državnih posesti, nato kot vodja administrativnih enot. Izkazalo se je, da je odličen uradnik. Leta 1820 je postal ljubljanski župan in to ostal do svoje smrti leta 1846. Bil je vseprisoten župan, naj je šlo za postavitev izjemnega litoželeznega mostu, ki še danes nosi njegovo ime, ali nadzor Državne hranilnice. Eden njegovih najodmevnejših projektov je bilo izsuševanje Barja in njegova poselitev. Je pa treba seveda omeniti, da je šlo za nemškega župana, ki s slovenskimi jezikovnimi težnjami ni imel nobene zveze.

Zoran Janković (1953, Saraorci) je postal župan Ljubljane leta 2006, zelo zanesljivo, v prvem krogu. Med devetimi kandidati je dobil skoraj 63 odstotkov glasov. Leta 2010 je zmagal s skoraj 65 odstotki, leta 2011 je delovno mesto zapustil in se poskusil v državni politiki. Leta 2012 se je vrnil in na nadomestnih volitvah osvojil 61 odstotkov glasov. Tudi na vseh naslednjih volitvah je dobil v prvem krogu. Med njegove največje projekte sodijo: Športni park Stožice, Športni center Ilirija, prenova Cukrarne, Center Rog, Emonika, garaža na Kongresnem trgu …

Rodil se je leta 1851 v Trzinu in umrl leta 1941, storil je samomor v času, ko so mu okupatorji ponudili župansko mesto. Iz protesta. Bančnik in eden najbolj delovnih županov je v svojih mandatih 1896–1910 poskrbel predvsem za popotresno obnovo Ljubljane in vodovod. Drugače pa je imel kot vodilni slovenski liberalec veliko funkcij, od leta 1882 je bil član ljubljanskega mestnega sveta. V letih 1889–1908 je bil kranjski deželni poslanec, v letih 1907–1911 poslanec avstrijskega državnega zbora. V novi državi je bil poslanik v Pragi, pokrajinski namestnik in senator.

Slovenski pravnik, urednik, založnik in politik, vitez plemeniti Peter Grasselli (1841–1933) je vodil Ljubljano od leta 1882 do 1896. Grasselli, rojen v Kranju, študiral je v Gradcu in na Dunaju, je bil prvi zavedni slovenski župan, ki je v Ljubljani pripravil vrsto reform, mnoge, ki jih pripisujejo nasledniku Ivanu Hribarju. Govorimo o gradnji modernega vodovoda in začetkih popotresne obnove Ljubljane. S Hribarjem sta pripravila predlog za ustanovitev ljubljanskega vseučilišča, bil pa je tudi med vodilnimi člani Južnega Sokola.

O Beeru je malo znanega, dejstvo je, da je prišel v Ljubljano iz Braslovč in je meščanske pravice pridobil leta 1728. Matevž Fran Beer je bil trgovec, ki je posloval z raznovrstnim blagom, oljem, svincem, železom, žeblji, žico, pisarniškimi potrebščinami, pergamentom, platnom, usnjem …, pravi zgodovina, ki navaja, da je bil Beer sicer ugleden trgovec, a neizprosen posojevalec denarja, ki je zaradi dolgov zasegel hišo velikega kiparja Francesca Robbe. Leta 1751 je bil prvič postavljen za župana Ljubljane. Na tem mestu je ostal do smrti leta 1764.

Burger je Ljubljano vodil od leta 1851 do 1861, v že skoraj modernih časih, a o njem ni veliko znanega, razen da je bil župan in da je bil izvoljen 27. marca 1851, ko so začeli postavljati temelje novi mestni avtonomiji. Meščane so razdelili v tri davčne razrede. V prvem razredu so bili tisti, ki so plačevali letno nad 80 goldinarjev davka, v drugem tisti z davkom od 8 do 80 goldinarjev in v tretjem tisti, ki so plačevali manj kot 8 goldinarjev. Zadnji so izvolili za župana Mihaela Ambroža, a njega cesar, logično, ni želel. Potrdil je Burgerja.

Župan Ljubljane je bil tudi politik, pisatelj in odvetnik Ivan Tavčar (1851–1923) iz Poljan nad Škofjo Loko. Šolal se je v Sloveniji, pravo je študiral na Dunaju. Leta 1884 je odprl pisarno, politično pot pa je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj z Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. V letih 1901–1907 je bil državnozborski poslanec, od leta 1912 do 1921 pa ljubljanski župan. Hvalijo njegovo vodenje in preskrbo mesta med prvo svetovno vojno, velikih gradbenih podvigov v slogu Ivana Hribarja pa ni beležil.

Matija Christian je bil rojen leta 1671, a očitno ne kot sin ljubljanskega meščana in je moral meščanstvo, ki ga je dobil marca 1697, plačati. Leta 1702 je postal zunanji svetnik, od leta 1709 do smrti pa je bil notranji svetnik, tudi višji mestni blagajnik in sodnik. Župan je bil od leta 1726 do 1729 in od 1732 do 1738. Ves čas je uspešno trgoval in predvsem posojal denar, odiral dolžnike in zaplenil kopico hiš, tudi tako imenovano rabljevo hišo na Žabjaku. Umrl je novembra 1741. Na županskem mestu ga je leta 1738 nasledil Anton Raab.

Med letoma 1742 in 1751 je bil prvi Ljubljančan Jurij Ambrož Kappus, ki se je, kot kaže, rodil leta 1674, umrl je leta 1753. Kappusi so izhajali, tako domnevajo, iz Kamne Gorice, ve se tudi, da je bil leta 1719 Kappus nižji špitalski mojster, deset let kasneje pa tudi v notranjem svetu mesta. Župan Ljubljane je bil devet let, a o njegovem delu ni veliko znanega, se pa ve, da je ob nastavitvi novega župana Matevža Frana Beera obdržal podžupansko mesto in župansko plačo. Ker je veliko naredil za mesto in ker je bil bojda reven.

Dolnitscher, kot tudi zapisujejo njegov priimek, se je rodil leta 1626 v Ljubljani. V letih od 1672 do 1675, od 1679 do 1681 in nazadnje leta 1692, ko je tudi umrl, je bil župan Ljubljane. Dolničar je hitro napredoval po meščanski lestvici, leta 1651 je bil sprejet v meščansko zvezo, postal leta 1652 član zunanjega mestnega sveta, leta 1654 je dobil nižje špitalske pristave, leta 1656 je postal član notranjega mestnega sveta. Postal je blagajnik, mestni sodnik in na koncu župan, tretjič izvoljen štiri mesece pred smrtjo. Leta 1688 je bil povzdignjen v plemiški stan.