Ko so v Slovenskem etnografskem muzeju začeli pripravljati razstavo o spominskih knjigah, ki razpira intimni svet spominjanja in je na ogled do 4. aprila prihodnje leto, so poleti objavili javni poziv k delitvi spominskih knjig in osebnih zgodb. Odziv je bil velik, javilo se je skoraj 60 posameznikov, ki so za razstavo posodili več kot 130 spominskih knjig. Kar priča o tem, kako močen in živ je (še) odnos do teh nosilcev preteklosti. Med listanjem po straneh zapisov, verzov in risb v prispelih spominskih knjigah, ki segajo desetletja in v nekaterih primerih tudi več kot stoletje v preteklost, je avtorica razstave Sonja Kogej Rus oblikovala muzejsko zgodbo. Pri čemer je že vsaka spominska knjiga zgodba zase in pripoveduje o posameznikovih svetovih ter njegovem družbenem času, združene pa oblikujejo širšo sliko.
»O času ima vsak svojo zgodbo, zapisana je v spominih in predmetih, ki jih hranimo. Spominske knjige so posebni varuhi teh trenutkov. Nastajale so z mislijo na trajnost spomina in vezi, ki presegajo čas,« je na začetku razstave o drobnih arhivih osebnih vezi, čustev, krajev in obdobij zapisala kustosinja Sonja Kogej Rus. Prav s to dimenzijo časa, ki ga spominske knjige nosijo in o njem zgovorno pričajo, pa začasna muzejska postavitev dopolnjuje pripoved stalne razstave v Slovenskem etnografskem muzeju z naslovom Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti. Ta se posveča dimenzijam časa na več ravneh: njegovi ritualni in naravni cikličnosti, biološki in zgodovinski linearnosti ter simbolni ravni skozi koledarsko strukturiranje časa. Čas torej ni enotna kategorija, ima namreč mnogotere pojavne oblike in je vpet v vsakokratni prostor, družbeno in kulturno okolje. Vse to pa je ob individualnem prav tako odtisnjeno v spominske knjige.