Študirala je ob delu, v četrtem letniku pa je opravljala prakso v takratni Svetovalnici za migrante. »To področje me je kot bodočega socialnega delavca zanimalo, prijavila sem se, in ko sem opravila prakso, sta me Goran Zrnić in Goran Lukić povabila, naj ostanem. Leta 2017 sem se zaposlila pri Delavski svetovalnici in od takrat sem tukaj, informiram, svetujem, zagovarjam. Si pa dolgujem še diplomo,« pravi Laura Orel.
Deset let ste tukaj. Dovolj dolga doba, da lahko zaznaš spremembe na področju, na katerem delaš, in si rečeš, v teh desetih letih se je marsikaj spremenilo. Kaj?Če govoriva o trgu dela v Sloveniji, bi rekla, da se je spremenilo precej: vsekakor so se še dodatno poslabšali že takrat slabi pogoji dela, povečali so se intenzivnost dela, obremenitve na delovnem mestu, hitrost dela, pričakovana odzivnost, pritiski delodajalcev. Vse več je trpinčenja na delovnem mestu, delavci, ki prihajajo k nam, so vse bolj iztrošeni, fizično in psihično. Starostna meja delavcev z zdravstvenimi težavami, ki izvirajo iz dela, je vse nižja, delavci imajo zaradi slabih pogojev dela vse več težav tudi z duševnim zdravjem, struktura tujih delavcev se je spremenila … Na začetku je bilo med našimi uporabniki veliko tujih delavcev predvsem z območja nekdanje Jugoslavije. V zadnjih petih letih pa prihajajo delavci iz bolj oddaljenih, azijskih držav. Spremenil in poglobil se je način izkoriščanja delavcev. Prakse izkoriščanja so brutalnejše in to, čemur smo priča, bi se moralo imenovati trgovina z ljudmi. V Sloveniji imamo trgovino z ljudmi v obliki delovnega izkoriščanja, pa se o tem ne pogovarjamo, tega ne imenujemo s pravim imenom, iščemo druga imena, a gre v resnici za trgovanje z ljudmi.
Gre za pravcate trgovske verige z ljudmi oziroma tujimi delavci. Ob posrednikih-agentih v državah izvora, ki za urejanje dovoljenj tujim delavcem zaračunavajo vrtoglave vsote po nekaj tisoč evrov, so tu še posredniki-agenti v ciljnih državah, ki si prav tako vzamejo svoj delež, in na koncu delodajalci, ki izkoriščajo socialno ranljivost teh delavcev. Ko ti poplačajo vse te agente, pridejo v Slovenijo zadolženi do vratu in potrebujejo delo in denar, da vse to odplačajo in obenem zaslužijo zase in za svojo družino. Delodajalci se tega zavedajo, to izrabijo proti njim, jih poskušajo vezati nase, običajno tako, da delavce nastanijo kar v prostorih podjetja, da jih imajo na očeh, jih obremenijo z nemogočimi delovnimi urniki po 12 ur na dan skoraj vse dni v tednu, jih izolirajo, nadzorujejo, nekaterim celo zasežejo dokumente ali bančne izkaznice … Ko pa se nekateri takemu izkoriščanju vendarle uprejo, jim poskušajo delodajalci razveljaviti dovoljenje za prebivanje in delo, z izgonom iz Slovenije jih skušajo sankcionirati za njihovo neposlušnost ter s tem dati jasno sporočilo drugim, kaj se jim utegne zgoditi, če ne bodo igrali po pravilih delodajalca, ki jih je »kupil«.
Večina ima težave s pojmom delavstva in delavskega razreda. Te besede si ne upajo izreči na glas, saj ga vendar ni več?!Delavski razred je postal termin, ki je rezerviran za nižje oblike dela, drugo je pa … ne vem kaj. Vsi smo delavci. Tako kot je solidarnost postala neka puhlica, tako kot so delavske pravice nekaj, kar je odveč marsikomu, je delavski razred postal naziv za določeno skupino ljudi, ki opravlja zelo potrebno delo v družbi, ki pa je na žalost najmanj cenjeno.
In tudi najmanj plačano!