Neprestano je menjavala glasbene žanre. Tokratni novi album Musick, ki je nastal s številnimi gosti, je izrazito popovski in plesni. Z igro besed music (glasba) in sick (bolan) je že v naslovu nakazala njegovo tematiko, to je nasičenost z glasbo. Na pretočne platforme je namreč vsak dan naloženih več kot 150.000 novih skladb, vse več jih ustvarja umetna inteligenca, algoritmi pa odbirajo, kaj nam ponudijo. V kakšnem svetu torej živimo? Vprašanje smo jim zastavili med evropsko turnejo s šestdesetimi koncerti, ki so jo prekinili z razstavo v portoroškem Magazinu Grande in s pripravami na dva koncerta v Kinu Šiška konec septembra.

Leta 1980, ko ste nastali, je maršal Tito ravno zapustil svet in z njim državo, ki je bila še trdno v socializmu, njeno vezivo pa bratstvo in enotnost. Kakšno pot smo od takrat prehodili? Kje smo zdaj?

Leta 1980 je bilo, vsaj formalno, vezivo Jugoslavije res bratstvo in enotnost. Danes sta ga, v tej isti regiji oziroma v političnih tvorbah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, nadomestila sovraštvo in razdor, oba učinkovito tržena v politiki in dostopna na vseh digitalnih platformah. Socializem nam je obljubljal prihodnost, a nas je potiskal v preteklost; kapitalizem pa nam prihodnost prodaja na obroke, vendar se ta nikakor ne zgodi. Vmes smo dobili nacionalne države, demokracijo, prosti trg, internet, družbena omrežja in možnost, da vsak posameznik 24 ur na dan izbrani, omejeni skupnosti ali kar celemu svetu sporoča svoje mnenje. Rezultat je presenetljivo podoben staremu sistemu: veliko sloganov, veliko kolektivnih ritualov in malo dejanske svobode. Razlika je predvsem v tem, da danes propagando proizvajamo in distribuiramo sami, prostovoljno in brezplačno. Oziroma jo, vsaj posredno, tudi sami plačujemo.

Ni dovolj narediti še eno dobro skladbo, ker je dobrih skladb na milijone. Treba je ustvariti problem. Nekaj, česar algoritem še ne zna povsem pravilno razvrstiti, publika pa ne more povsem mirno ignorirati.

Od ene partije smo prišli do neštetih partij oziroma strank, od enega televizijskega dnevnika do milijonov ekranov, od kulta osebnosti do medijskih kultov, ki osebnosti proizvajajo kot po tekočem traku, še vedno po načelih industrijskega taylorizma. Namesto bratstva smo dobili identitete, namesto enotnosti pa algoritme, ki vsakemu posebej potrjujejo, da ima prav, vsem skupaj pa dokazujejo, da se absolutno motimo. Kje smo torej zdaj? Približno tam, kjer smo bili leta 1980 – le da je diktat partije medtem zamenjal diktat algoritma.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo