Stvar je zastavljena tako, da ima voditelj-urednik za mizo glavno besedo, okoli pa so gosti, novinarji in sodelavci, ki ob prihajanju tem, večinoma prek družbenih omrežij, dobijo oziroma si vzamejo besedo. Gre za tisto, kar je bil nekoč v novinarskih uredništvih brainstorming. Profesorjem na fakultetah za novinarstvo – če nekaj takšnega sploh še obstaja – bi bil to skoraj idealen primer, kaj se zgodi, ko se združi več elementov: kriminalizacija družbe, odsotnost znanja in stroke v korist strankokracije in kot glavna začimba turbofolk subkultura, glavni narativ devetdesetih let. Metastaziran, razširjen kot okužba, praktično povsod: od osnovne javne komunikacije prek skupščinskih klopi pa seveda do medijev, kjer se stvari običajno ne začenjajo, a se pogosto končajo katastrofalno. Kolegijum je torej nenavaden spoj histerije, obtoževanja, mentalitete tajnih služb, zasliševanja, ki je prežeto z nekim prisiljenim veselim vzdušjem, v katerem uporabljajo zadnje novice, spletne objave in tvite z družbenih omrežij, primitivne in zlobne komentarje in vsakovrstne citate – od katerih so tisti iz folk pesmi najpogostejši in seveda najučinkovitejši. V nekem smislu je treba reči, da je koncept človeka, čigar ljudsko geslo je Nehaj se delati pametnega, preprosto prevladal nad vsemi drugimi.
Mladićev napev
Na dan volitev v Srbiji, v nedeljo, 25. oktobra, je ta »oddaja« kulminirala v nekaj najstrašnejšega, kar je mogoče, razmeroma pozornemu opazovalcu pa ni moglo uiti, da so se ob tiktakanju ure, ko je postalo vse bolj jasno, da Srbska napredna stranka (SNS) in Vučić ne bosta mogla prigoljufati razlike okoli pol milijona glasov, pojavljali tudi toni sprave. Študentski listi, ki so jo pred tem brez zadržkov označevali za »ustaško«, so hoteli pokazati, da »kdor koli danes zmaga, je zmagala Srbija«, in ko je Aleksandar Vučić okrog 21. ure jasno priznal poraz, se je lahko slišala samo neformalna himna SNS za letošnje volitve: pesem Ruzmarin (Rožmarin), ki jo je leta 1993 na albumu Šta mi značiš (Kaj mi pomeniš) objavila legendarna pevka narodnozabavne glasbe Merima Njegomir (1953–2021). Sam Aleksandar Vučić je ob neki priložnosti dejal, da je pesem slišal nekje v notranjosti, in bilo mu je zanimivo, da se ljudje ob njej še posebno veselijo. »Šele pozneje so mi rekli, da je bila to priljubljena pesem Ratka Mladića. Tega res nisem vedel. (…) Mene pravzaprav nič ne moti. Samo povem, kako je. Upam, da se jo bo pelo tudi v nedeljo zvečer. Mi jo bomo peli v vsakem primeru, če zmagamo ali če izgubimo,« je dejal zdaj že nekdanji predsednik Srbije.