Gojenje kostanja: Nekoč so ga pobirali na tone, danes se borijo za vsak plod

Z Antonom Peršičem smo se za srečanje dogovarjali dva tedna, ker se je kostanj letos odločil, da v nasprotju s celotno sadjarsko sezono ne bo prehiteval. Naposled smo izbrali pravi dan. Izpod oblakov je rosilo in z dreves so štrkljali prvi zreli kostanji.

»To so pravi pogoji za kostanj. Z dreves začne odpadati šele, ko pride nekaj megle ali dežja, da se ježice napijejo vlage in postanejo težke,« je razložil Peršič, ki je kostanje podedoval od svojih prednikov in je eden redkih, ki se še borijo za njihov obstoj. Preden pride čas kostanja, se v nasad poda s kosilnico in vse pokosi, da je kostanj lažje pobirati. Tudi sicer nenehno skrbi, da je okrog kostanjev počiščeno. »Kostanj ima rad veliko sonca, svetlobe, zračnosti in čisto okolje, brez vsakršne podrasti. Ta ga zamori,« je pogledal pod krošnjo in iz vedra vzel »zgodovinsko orodje«. Nekakšno ogromno leseno pinceto oziroma klešče, narejene iz drevesne rogovile. Z njimi so si nekoč pomagali pri pobiranju kostanja, ki je ob padcu na tla ostal v bodečih jeričih, kot ježicam rečejo v Vitovljah. »Tako drevo je v starih časih dalo tudi do sto kilogramov pridelka. Ježic je bilo toliko kot češenj,« je naznanil izpod krošnje enega največjih kostanjev v nasadu in dal slutiti, da danes ni več tako. Pod nogami so se mu motali plodovi, lepi kot čokoladni pralineji. Svetleča debela rjava zrna s temnejšimi vzdolžnimi črtami.

»Letos so mi umrla štiri drevesa«

Pod obronki Trnovskega gozda je zemlja dovolj kisla za kostanj. Kdaj in kako je prišel sem, kdaj so ga tu začeli cepiti, Peršič ne ve. Razmišlja, da so ga morda prinesli Rimljani. Danes od Kromberka do Črnič raste še okrog 1000 kostanjevih dreves, ki dajejo zrnje, nihče pa se s tem ne ukvarja zares pridobitno. Kostanj v teh krajih drugače kot v preteklosti ni več resna gospodarska panoga. Kar ga poberejo, ga prodajo sproti doma, kupcev je dovolj, zanj so se pripravljeni pripeljati na kmetijo. Vitovskih maronov tako ne boste našli na stojnici v Ljubljani niti pri pekih kostanja ob Ljubljanici. »Ta, ki ga boste kupili, bo iz Italije, Portugalske ali Španije. Zanimivo, kako se pa njim to izplača,« se je Peršič vprašal bolj sam zase.

Čeravno – kot gospodarska panoga je zanimiv, je pristavil. Včasih je bil zelo velikega pomena za preživetje, saj je pomenil živež za čez zimo. Kmetje so ga na tržnici v Trstu sem in tja zamenjali za kakšno pomarančo in razveselili domače otroke. Iz njega je mogoče narediti moko, hkrati je kostanjev les cenjen v gradbeništvu, plodovi pa v medicini, saj iz njih pripravljajo razne pripravke in mazila. »In kostanjev med! Junija, ko kostanj cveti, se čebelam kar meša. Takrat so tako razdražene, da se jih ne tika, ta vonj cvetov jih privablja in tudi sicer je kostanjev med zaradi vseh sestavin zelo cenjen,« je razložil.

Zakaj torej kostanj ni resna gospodarska panoga? »Poglejte navzgor po hribu, letos so mi umrla štiri kostanjeva drevesa. Kostanjev rak. Agresiven je in zanj ni zdravila. V zadnjih letih se je znova zelo močno razširil. Če napade mlado drevo, to skoraj zagotovo ne bo preživelo. Za resno gospodarsko zgodbo nimamo več niti dovolj dreves. Jaz jih cepim sam, pri tem imam sicer kar lep uspeh, a kaj ko je nato zelo velika verjetnost, da bo sadiko napadel kostanjev rak in ne bo preživela. Sadike na trgu, razni novodobni križanci, ki naj bi bili odporni proti boleznim, se ne obnesejo,« je našteval vzroke, zakaj ne. Plantažno sajenje kostanjev na ravnici, kjer bi bila obdelava nasada lažja, po njegovem mnenju ne bi obrodilo sadov. »In tudi med … Nekoč so kostanji cveteli deset dni, zadnje čase samo še dva, tri dni,« je nakazal, da je narava nad voljo po vzgoji in pridelavi kostanjev.

Kostanj dočaka med 200 in 600 let

O gospodarskem gojenju kostanjev smo poskusili poizvedeti še nekoliko zahodneje, na skrajnem severu Goriških brd. Tudi do nasada nad vasjo Senik je bilo treba obuti pohodne čevlje in tudi od tod se je razprostiral izjemen pogled do Vidma in Čedada. V kostanjevem gozdu je bilo nenavadno tiho. Svetloba, ki je pronicala skozi veje in redke kostanjeve ježice, je po tleh risala zlate kroge. Stali smo pod drevesi, starimi tudi več kot 300 let. Prija jim kisla zemlja Brd. Preživela so Marijo Terezijo, morda je mimo njih korakala Napoleonova vojska, v enem od debel je njihov gospodar Tomaž Sitar pokazal vdolbino, ki jo je povzročila granata v prvi svetovni vojni. Kostanj je izjemno dolgoživo drevo, dočaka med 200 in 600 let, izjemni primerki tudi več kot 1000.

»Vsako pomlad, ko začnejo brsteti, me prešine misel o moči teh dreves. To so maroni, na divji kostanj so jih cepili moji predniki, ki so kljubovali zgodovini in omogočali preživetje. Spomnim se otroštva. Septembra smo končali trgatev, nato smo vsi čakali jesen in kdaj bo odpadel prvi kostanj. Potem smo čakali prvi dež ali meglo, da se je začelo zares. Glavni čas za kostanj je bil po 10. oziroma 15. oktobru. Tukaj po tej poti in pod drevesi ga je bilo toliko, da je bilo vse črno,« je pokazal po poti. »To so spomini na dogodke, kakršnih verjetno nikoli več ne bom doživel. Letnih časov ni več in časi so se spremenili tudi za kostanj,« je skomignil kmet in čebelar Tomaž Sitar.

Pred petimi leti je od očeta prevzel kmetijo s 480 kostanjevimi drevesi. Rastejo v treh nasadih na skupno 4,5 hektarja površine. Verjetno gre enega največjih kostanjevih nasadov v Sloveniji. A letos bo stroj za obiranje kostanja, nekakšen manjši kombajn, ki ga je kupil s sredstvi za mladega prevzemnika kmetije, ostal parkiran pod nastreškom dvorišča. Suša in vročina sta mu pobrali celoten pridelek. »Do zadnjega sem upal, da bo vsaj v enem nasadu nekaj, a ne bo nič. Na drevesih je ostalo premalo listja, da bi lahko črpala moč za zorenje plodov. Nekaj ježic je, ampak v njih je drobiž,« je z nogo pomel po eni od njih. Iz objema bodic so se vsuli trije presušeni, skoraj listu podobni plodovi.

Zadnji večji pridelek pred 17 leti

»Zadnji večji pridelek kostanja smo imeli leta 2009, torej preden je v naših nasadih začela škodo povzročati kostanjeva šiškarica,« je nakazal, da so se zaradi nje obrnila tudi razmerja na kmetiji. Če so v času, ko sta kmetijo vodila njegov dedek in oče, največ dohodka ustvarili prav s prodajo maronov, so morali v zadnjih dveh desetletjih vrstni red obrniti na glavo. »Danes mi glavni vir dohodka predstavljata čebelarstvo in oljkarstvo, kostanj je v povprečju pristal na tretjem mestu, letos povsem na zadnjem,« je pojasnil Sitar, ko je sredi nasada na opečnati zemlji razmišljal o kostanju kot gospodarski dejavnosti. V mislih je preračunaval. »Če bi hotel od kostanja preživeti, bi ga moral na leto pobrati sedem ton. Tisto zadnje rodovitno leto 2009 smo ga imeli okrog 4500 kilogramov.«

Kaj se torej dogaja kostanju? Dogajajo se mu podnebne spremembe, vse pogostejše suše in vroča poletja, bolezni, divjad, novi križanci se ne obnesejo najbolje, tu so še dragi energenti in vse višji stroški pridelave. Leta 2010 je v Goriška brda množično prišla kostanjeva šiškarica, vsega tri milimetre velika osa, in naredila pravo katastrofo. Veje dreves so usihale, kar nekaj let so ostajali brez pridelka. »Na srečo je k nam iz Italije po naravni poti prišel njen naravni sovražnik, parazitoidna osa,« je pokazal po nasadu navzdol, od koder se je razpiral pogled na Videmsko pokrajino. Trenutno jim šiškarica ne povzroča večjih težav, skoraj več težav imajo pri mladih drevesih s kostanjevim rakom. Zaradi njega drevesa usihajo. Ob primerni vlagi, največkrat avgusta, se pojavlja listna pegavost, okužba, zaradi katere drevo veliko prezgodaj odvrže liste. Ježice napada gliva, napadajo jih plesni. Sitar je položil karte na mizo, očitno tudi kostanja ne bo več mogoče pridelovati brez škropljenja.

A pod črto: največji izziv imajo kmetje s podnebnimi spremembami, sušami in neurji. Ne samo v sadovnjakih, tudi v kleteh. »Pred dvajsetimi leti ga je moj nono v domači kleti hranil tudi po eno tono in se ni pokvaril. Če ga danes pustim tam samo sto kilogramov, bo v enem tednu propadel. Klet je postala pretopla. Brez hladilnice ne gre več.«

Od moke do piva

Zadnja leta so ves pridelek prodali na domu ali razvozili strankam. »Sicer pa se iz kostanja da narediti marsikaj. Da se ga zmleti v moko, sosedje Italijani to precej dobro izkoriščajo, saj kostanjeva moka ne vsebuje glutena, hkrati pa vsebuje veliko dobrih hranil. Iz njega delajo tudi pivo, marmelade. In pa kostanjev les, ki velja za odporen les, iz njega so vedno delali ostrešja, iskan je bil za kole v vinogradih,« je našteval. In prihodnost? Bo kostanj še kdaj glavna panoga njihove kmetije? »Še do pred nekaj leti je to upanje še nekoliko tlelo, a počasi usiha. Težko bo. V resnici prihodnosti samo s kostanjem ne vidim več.«

Preden smo se nad Vitovljami povzpeli nazaj v prikolico, smo podobno vprašali tudi Antona Peršiča. Ni bil prav odločen, kako naj odgovori. »Za časa mojega življenja bo še,« je bil pragmatičen. Nekaj upanja mu vendarle vzbuja hipovirulenca, pojav, pri katerem glive in virusi obračunajo sami med sabo. Znanstveniki so ugotovili, da ko glivo, ki povzroča kostanjevega raka, okuži specifičen mikovirus, gliva preide v neškodljivo oziroma hipovirulentno obliko. Okužena gliva izgubi agresivnost in ne povzroča več odmrtja drevesa. »A naša stroka se s tem ne ukvarja, to je ne zanima. Imamo inštitute, imamo drevesnice, toda nihče se noče tega lotiti. Verjetno je večji interes za gojenje mandarin kot kostanja,« je skomignil in vžgal torpedo.