Moj otroški idol, ki sem ga komaj šestleten spremljal ob njegovem nepozabnem pohodu na svetovni vrh, se je pred mojimi očmi pogovarjal s svojim naslednikom v mojem srcu. Videti oba hkrati je bilo pravljično, morda celo preveč pravljično, zato najbrž niti ni presenetljivo, da se je takratna zgodba za argentinsko nogometno reprezentanco končala klavrno, s polomom proti Nemčiji v četrtfinalu.
A takrat, ko sem s tribune gledal, kako so se gavči na svoji prvi tekmi svetovnega prvenstva poigrali z Južno Korejo, so bile sanje navijačev Argentine še zelo žive in zato je bil stadion Soccer City poln tistega posebnega upanja, ki preveva navijače pred začetkom tekme in ki je zame eden najprijetnejših občutkov v športu.