A Sveti duh je v času konklava iznajdljiv. Ko sam ... hudič. Ob 19. uri in 7 minut se je izkazalo, da je bila Lombardijeva lekcija o kemiji znamenje. Vesoljno Cerkev bo do nadaljnjega vodil izšolani kemik (ki je seveda tudi psiholog, filozof in teolog). Novinarji v svoji profanosti, v svoji tukajšnjosti pač ne znamo brati znamenj. Zdaj, ko s(m)o »eksperti« za vatikanska zakulisna dogajanja lahko pametni za nazaj, ni nobenega dvoma: izbira Jorgeja Maria Bergoglia je bila nadvse logična izbira. Z nekaj uvida visoko pričakovana. Spiritualnost Svetega duha ima navsezadnje vedno racionalne okvire.
Če bi kardinali podlegli central(ističnim)nim silam, ki so pod Poslednjo sodbo šepetale, da Italijani niso imeli svojega papeža že celih 35 let, da sekularizirane Evrope, še vedno srčike krščanstva, ni mogoče prepustiti same sebi ali da lahko kurijo spreminja le tisti, ki jo pozna od blizu, bi poslali svetu sporočilo, da še ni prišel čas za radikalne reze. To bi bilo slabo sporočilo. Količina škandalov na Svetem sedežu, ki jih, kot kaže, tudi tako izkušen človek, kot je bil papež Ratzinger, ni več obvladal, je namreč jasno pokazala, da je vrag na Svetem sedežu dokončno odnesel šalo. Vztrajanje na okopih brez premikov bi bilo kaj lahko dojeto kot capljanje na mestu.
Evropocentristična drža bi bila kardinalna geopolitična napaka tudi z vidika pričakovanja sveta, ki za razliko od Evrope kaže veliko večjo versko in ekonomsko vitalnost. Pred stoletjem je osem od desetih katoličanov živelo v Evropi in Severni Ameriki, danes živi osem od desetih katoličanov v Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Rim bi lahko še nekaj časa vztrajal pri znanem in videnem, a prav lahko bi zamudili pravi čas. Tudi latinskoameriški evangelizatorji se navsezadnje soočajo s težavami. Karizmatične evangeličanske skupnosti so zlasti v Latinski Ameriki zelo močne. Nenazadnje, z Bergogliom so cerkveni princi lahko ubili več muh na en mah. S papežem, ki se je šolal v Nemčiji, je po rodu Italijan in Evropejec, so potolažili Evropejce in poskrbeli za kontinuiteto.
Pogled nazaj tudi pove, da so kardinali upoštevali še en pomemben imperativ učinkovite protikrizne cerkvene politike. Mislili so na mlade. Tiste, ki edini lahko obdržijo Cerkev pri življenju in preprečijo, da postane največja dobrodelna organizacija na svetu, romarsko-turistična centrala ali celo institucija za ceremonije in spektakle, izpraznjena resnične duhovne moči. Papež Frančišek – tako kažejo prvi vtisi – s pomočjo nekaj vatikanskega spina namreč premore karizmo. S svojo preprostostjo – hoteno ali pristno, to bomo še videli – s svojo skrbjo za revne in odrinjene si je v hipu pridobil simpatije mladih, ki jih nič tako ne odvrača kot nadutost in oholost starcev, izgubljenih v času in prostoru. Papež, ki se vozi z avtobusom, si kuha sam in se raje kot z limuzino, ki ga je pričakala po končanem konklavu, usede v avtobus, je natanko tisto, kar je ta hip »in«. Visoka leta navsezadnje mladih tudi pri papežu Wojtyli niso motila.
Kako kompleksno je deloval Sveti duh, pokaže tudi druga (spontana ali načrtovana) plat papeža Frančiška. V istem hipu, ko je množice na Trgu sv. Petra – in s pomočjo kamer milijone ljudi po vsem svetu – nagovoril s preprostimi besedami »Dragi bratje in sestre, dober večer« in jih nato on, papež, zaprosil za blagoslov, je zavestno kršil pravila. S svojo gesto je simbolično napovedal, da bo vzel zadeve v svoje roke, da se ne bo (pre)pustil tradiciji, šegam in navadam rimske kurije. Česa takega ni storil še noben Petrov naslednik. Ponižen v svoji človeškosti, velik kot pastir, so njegovo gesto nemudoma komentirali na italijanski državni televiziji, ki je z vsakim svojim prispevkom vpila: The star is born, zvezda je rojena.
Rim je bil dva dni prestolnica sveta, hitra izvolitev papeža pa je bila v italijanskem političnem močvirju sama po sebi optimistična vest. O domnevnih temnih sencah na preteklosti papeža Bergoglia ali o primerih sramotnega kolaboriranja Cerkve z argentinsko hunto je bilo komaj kaj slišati. Za »nepomembno« se je izkazalo tudi vprašanje, kako to, da je bila Bergogliu ob imenovanju za kardinala dodeljena cerkev, ki sicer pripada Opus Dei, in skoraj nikogar od številnih gostov v studiu niso zmotile Bergogliove izjave, da kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču, ali samo dejstvo, da bodo tudi po njegovi volji ljudje v nerazvitem svetu zaradi prepovedi uporabe kondoma še naprej veselo širili virus HIV in umirali. Ampak, era papeža Frančiška se šele začenja. Žeja ljudi po duhovnem voditelju, ki bi napolnil izpraznjene vrelce smisla in moralnosti, je velika. Prihodnost bo pokazala, kaj bodo lahko pili iz njih.