Kdo so bili pravzaprav ti orli, ki so v Mariboru pripravili svoj veliki zbor? Danes je njihovo ime marsikomu znano le še iz zgodovinskih knjig, nekoč pa so bili pomembna in množična organizacija katoliškega tabora. Nastali so v začetku 20. stoletja kot odgovor na vse bolj liberalno usmerjen Sokol, telovadbo pa povezali z vzgojo mladine v katoliškem, moralnem in narodnem duhu. Zato tekmovanje med Orlom in Sokolom ni bilo samo vprašanje telovadne opreme, vaj in tekmovalnih rezultatov. V ozadju je potekal precej širši idejni boj za to, kdo bo vzgajal slovensko mladino. Kako globok je bil ta razkol, pokažejo tudi tedanji časopisi. Klerikalni so o mariborskem zboru poročali obširno in z navdušenjem, poudarjajoč njegovo množičnost, pomen in mednarodni značaj. Povsem drugače so na isti dogodek gledali liberalni časniki. Dogodek so obravnavali kot klerikalno komedijo, orle pa označili celo za nekakšno avantgardo bojujoče se Cerkve ter organizatorjem mariborskega dogodka pripisovali vse mogoče pomanjkljivosti in spodrsljaje. Isti dogodek je bil torej za ene velika katoliška manifestacija, za druge pa predvsem politična predstava. Prav v tem nasprotju pa se pokaže duh časa: leto 1920 ni bilo samo leto velikih političnih in državnih sprememb, temveč tudi čas ostrega idejnega boja, v katerem so se vera, narodnost, vzgoja, telovadba in politika prepletale veliko tesneje, kot si danes predstavljamo.
Slavnostni dnevi mariborskega kongresa.
Maribor, 31. julija. Današnji dan mariborskega kongresa je bil posvečen resnem delu posameznih krščansko-socialnih organizacij. Ob 5. zjutraj so zatrobili po mestu rogovi in 4 orlovske godbe so z budnico pozivljale na delo. Ob 6. zjutraj se je zbralo v frančiškanski cerkvi ogromno ljudstva, ki je prisostvovalo staroslovenski službi božji, ki jo je daroval križevaški škof dr. Njaradi. Medtem so tekom dopoldneva prihajali novi vlaki z novimi tisoči udeležencev od vseh strani. Okrog 9. ure dopoldne sta se pripeljala iz Belgrada ministra dr. Korošec in dr. Velizar Jankovič, ki je uradno zastopal našo državno vlado na orlovskem taboru. Ministra so na kolodvoru sprejele deputacije slovenskih in češko-slovaških Orlov in Orlic poleg velike množice ostalega ljudstva. Govorila sta Slovenec Pušenjak in češko-slovaški Orel dr. Novotny ter oba ministra. Med orlovskim špalirjem sta se ministra odpeljala na orlovsko slavnostno zborovanje, kjer sta bila viharno sprejeta.
Na orlovskem zborovanju, je po lepem pozdravnem govoru zastopnik ameriških Slovencev Grdina izročil Orlu hranilno knjižico na 80.000 K kot prvi dar ameriških Slovencev. (…)
Istočasno se je vršilo zborovanje Orlic, ki je je vodila Cilka Krekova. Na to zborovanje so došli francoski gostje, ki so prinesli pozdrave 200.000 katol. telovadcev iz Francije. (…)
Slavnostni sprevod, ki se je pričel pomikati skozi mariborsko mesto ob osmi uri dopoldne, je bil veličasten. Kaj takega nismo zlepa videli. Sodijo, da je bilo v sprevodu nad 10.000 ljudi, Orlov in Orlic, najrazličnejših korporacij in narodnih noš in je nudil najpestrejšo sliko ne samo jugoslovanskega, ampak celega slovanskega naroda. Na čelu sprevoda je jahalo okrog 100 Orlov ter skupina fantov v narodnih nošah na krasnih konjih. Za njimi so jahali fanfaristi. (…)
Zelo zanimiva in najveličastnejša je bila naslednja skupina, ki je pokazala vsemu svetu, kako visoko je vzplapolala orlovska misel in kako goste so njene vrste. Za selško orlovsko godbo so korakali naši bratje češkoslovaški Orli z zastavo v svojih lepih uniformah in v svojem krasnem nastopu; za temi so šli češkoslovaški amerikanski katoliški Sokoli, ki imajo tudi modre srajce in le temnejšo uniformo kot Orli. Zastopanih je bilo zelo lepo število. Krasen pogled je bil tudi na vrste češkoslovaških Orlic.
Za temi so šli Belgijci, Francozi in Angleži v svojih telovadnih oblekah. (…)
Večerni list, 2. avgusta 1920
Klerikalna komedija »gostuje« v Mariboru.
Pol leta so naši klerikalci z velikim bobnom oznanjali po Slovenskem, da se bo koncem julija t. l. vršila v Mariboru velika orlovska slavnost, ter da naj gredo vsi pogledat si to »zanimivo« slavnost. Vabili so na ta shod ves krščanski svet, da si ustanovi tu prepotrebno internacionalo, ki bodi nekaka avantgarda ecclesia militans? (…)
Duhovščina se organizira vedno bolj na politično stran in sam ljubljanski škof Jeglič je povdarjal na kongresu veliki pomen socijalizma! Seveda je mislil pri tem na takozvani krščanski socijalizem, ali z drugimi besedami: na kapitalistično bariero proti navalu pravega, delavskega socijalizma. (…)
Ljubljanski dopisni urad bombardira na povelje že par dni z dolgoveznimi brzojavkami uredništva listov o mariborskem klerikalnem taboru. (…) Kongres inspicirajo dr. Jeglič, dr. Napotnik, dr. Šarič, mnogobrojna duhovščina, klerikalni poslanci, klerikalni študentje in študentke in Marijine device. Kot gostje in gledalci so prišli zastopniki češkoslovaških klerikalnih Orlov, ameriškega krščanskega Sokola in celo par Francozov. Marijonete pa so mnogoštevilna uboga klerikalna raja iz vrst delovnega ljudstva, ki pleše, kakor mu velevajo režiserji. Na kongresu ustanavljajo duhovniki svoja duhovniška društva, dijaki svoja klerikalno-kulturno-politična, cerkveni dostojanstveniki pa sklepajo med seboj in s posvetno gosposko prijateljske zveze in čitajo udeležnikom pozdravne brzojave vojnih ministrov, odsotnih cerkvenih in državnih oblastnikov, govore ognjevite patrijotske govore in pišejo pozdrave papežu, kralju, klerikalnim politikom itd., vse tako, kakor svojčas, ko so bili govorili vojakom, odhajajočim na fronto.
Nas vsa stvar interesira, ker vemo, da je klerikalna gospoda na tem kongresu poživila na novo vse tiste sile, ki naj se v prihodnosti s tem večjo silo zaženejo med še nerazsodne ljudske mase, da jih preslepe in pridobe na klerikalno stran ter da pride klerikalizem potom njih do moči; vemo, da se vstvarja nov načrt atentatov klerikalizma predvsem na delavstvo, na proletarijat, da ga razkraja in slabi njegovo moč. (…)
Strni se, delavstvo, v enotno bojno fronto, ne daj se premotiti in uspavati od kapitalističnih uzurpatorjev. Sodrugi, bodimo na straži, ker sovražnik se grupira na novo! …
Naprej, 3. avgusta 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si