Legendarni stavek Franceta Bučarja »mi tle ne boš afne guncal«, ki ga je leta 1992 v kleni gorenjščini kot predsednik parlamenta namenil poslancu Vitomirju Grosu, ko je po poslanskih klopeh delil banane, je že utonil v pozabo, vseeno pa domači politični parket še danes pogosto bolj spominja na trgovino z južnim sadjem kot na hram demokracije. Ob tem niti ni bistvene razlike, kdo državni zbor vodi. Kot da bi bilo skakanje v besedo, prikrajanje pravil in učiteljsko obnašanje v opisu del in nalog tistega, ki sedi na drugem najpomembnejšem stolu v državi. Pa ni, tako kot nikjer ne piše, da se morajo poslanci obkladati z žaljivkami, se naduto in oholo obnašati in biti nevljudni do vsakega, ki ne misli tako kot oni. Bolj ko ne je to stvar osebnega značaja, ki na demokracijo nima neposrednega vpliva, kaže pa, da nam kulture parlamentarizma tudi po vseh teh letih od osamosvojitve ni uspelo spraviti na višjo raven.
Moč oblasti
Težava nastane, ko se moč oblasti začne kazati s poskusi kršenja zakonov in izigravanjem pravil. Primer so zadnji prepiri okoli odborov in vložitev interventnega zakona. »Pri interventnem zakonu je tako, da kakršna koli koalicija je ali se oblikuje, ne spustijo nikogar zraven. Zdaj izkoriščajo medvladje, ko se stara vlada poslavlja, nova pa še ni oblikovana, si ne mažejo rok in hkrati sprejmejo zakon. Naredili so nekakšen zakonski omnibus, ki je že tako in tako problematičen ter povezuje stvari, ki niso nujno povezane, s čimer preprečujejo, da bi lahko prišlo do referenduma,« trenutno situacijo opisuje politolog in nekdanji predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki meni, da bo na koncu o tej temi in morebitnem razpisu referenduma vendarle moralo odločiti ustavno sodišče, čeprav so predlagatelji zakona vanj vključili davčne spremembe, zaradi katerih po ustavi ni dopustno razpisati zakonodajnega referenduma.
