V čem tiči uspeh laži in zavajanj? Prvi razlog tiči v preprostem dejstvu, da je laž udarnejša od resnice. Ne zato, ker bi bila prepričljivejša, ampak ker je krajša, glasnejša in čustveno učinkovitejša. Reči, da zakon omogoča ubijanje brez privolitve, da dovoljuje zastrupljanje otrok, da gre za nacistični program, da gre za reševanje pokojninske in zdravstvene blagajne, ne zahteva nobenega predznanja. Trditve razumemo v hipu in si jih zapomnimo brez napora. Zavračanje teh laži pa je dolgočasno in zapleteno: navaja vsebino členov, našteva varovalke, citira literaturo in tako dalje. Medtem ko se laž spravi v en stavek ali celo eno besedo, potrebuje njeno zavračanje daljše utemeljevanje. Ljudje lovimo informacije med službo, na poti, med družinskim življenjem, večernimi poročili in na družbenih omrežjih – in posledično ima kratko in šokantno sporočilo vedno prednost pred zapletenim pojasnjevanjem.
Drugi razlog je psihološki učinek prve informacije. Raziskave so že dolgo tega pokazale, da ima prvi vtis trajnejši vpliv kot kasnejši popravek. Tudi kadar je laž razkrita, v zavesti pogosto ostane dvom: nekaj sumljivega že mora biti.
Tretji razlog je v tem, kdo govori. Laž namreč ni enako težka, če jo izreče naključni komentator na družbenih omrežjih ali pa institucija, ki ji ljudje zaupajo. Ko zavajajoče trditve prihajajo iz ust verskih ustanov, ki veljajo za varuhinje morale, ali zdravniških organizacij, ki jih dojemamo kot varuhe strokovnega znanja in etike, jih volilci sprejemajo kot nekaj, čemur se ne ugovarja, temveč se temu verjame. Nasprotna stran nima enakega dostopa do ljudi, nima oltarjev, ambulant, pridig, ornatov in belih halj, ki bi njene besede oblekle v avro avtoritete. V takem razmerju moči razprava ni dvoboj argumentov, ampak spopad med dvomom in zaupanjem. Prednost ima tisti, ki mu ljudje verjamejo že vnaprej – ne tisti, ki ima boljše argumente.
Četrti razlog je sistematično ponavljanje laži. Posamezna neresnica je lahko napaka, ponavljanje istega zavajanja v različnih medijih in iz ust različnih govorcev pa je strategija. Tako se ne širi le napačna informacija, ampak celoten okvir, skozi katerega volilci razumejo resničnost. Ko se ta okvir enkrat utrdi, popravljanje posameznih trditev ne more več izničiti strahu in dvoma, ki sta se že zasidrala v javnosti.
Peti in najresnejši razlog je zastraševanje. Ko laži niso več namenjene razpravi, temveč sistematičnemu vzbujanju strahu – pred državo, pred zlorabami, pred moralnim razkrojem ali družbenim razpadom –, ne gre več za izmenjavo mnenj, temveč za neposreden poseg v svobodno oblikovanje volje. Strah deluje hitreje kot razum in ostane dlje kot katero koli pojasnilo. Medtem ko se razumski ugovori tehtajo, strah sproži instinkt po umiku, po zaščiti, po izbiri varnejše poti, tudi če je zgrajena na neresnicah. Kampanja, ki poteka v ozračju panike in moralne grožnje, ni več prostor premišljene presoje, temveč okolje, v katerem volilec glasuje zato, da bi se izognil domnevni katastrofi. Takšna odločitev ni izraz svobode, temveč odziv na pritisk.
Zato ni dovolj, da ima vsaka stran zgolj možnost odgovoriti drugi. Pravila morajo tudi varovati poštenost postopka in preprečiti, da bi do volilcev prihajale pretežno izkrivljene informacije. Če bi bilo dovolj že to, da dobi glas nekdo, ki lahko laž argumentirano zavrne, bi bilo vsako zavajanje v kampanji dopustno. Takšna razlaga bi povsem izpraznila pravila o korektni in pregledni kampanji in vnaprej izničila smisel presoje, ali so nepravilnosti vplivale na voljo volilcev.
Pri referendumu je zahteva po poštenosti še pomembnejša kot na volitvah. Na volitvah volilci izbirajo med političnimi programi, ideologijami in osebami, kjer je del tekme neizogibno tudi pretiravanje in politični marketing. Referendum pa ni izbira med vizijami, temveč odločanje o konkretnem zakonskem besedilu in o pravicah, ki bodo z njim priznane ali odvzete. Prav zato mora biti obveščenost bistveno natančnejša in razprava bistveno stvarnejša. Če je pri volitvah določena mera politične retorike del igre, je pri referendumu zavajanje o vsebini zakona neposreden napad na samo bistvo odločanja. Ko ljudje ne glasujejo o tem, kar zakon dejansko ureja, ampak o strahovih, ki so jim bili vsiljeni, referendum ne izraža več ljudske volje, temveč uspešnost propagande. Če pravna država sprejme logiko, da je sistematično zavajanje dopustno, dokler ima druga stran možnost odgovora, s tem legalizira manipulacijo kot politično taktiko. Takšen sistem ne nagrajuje resnice, ampak strašenje, diskreditacijo in prazne obljube, ker so hitrejši in učinkovitejši od argumentov. Politična kampanja tako ne postane soočenje stališč, temveč tekmovanje v tem, kdo bo ljudi bolj prestrašil ali jim bolj spretno prodal iluzije. V takem okolju volilci ne odločajo več na podlagi razumevanja, ampak pod pritiskom vtisov in strahu. To pa ni več demokratično odločanje, temveč njegova karikatura.