Do leta 1999 se so cene naftnih derivatov v Sloveniji oblikovale ad hoc – občasno jih je vlada zvišala, občasno pa znižala – dokler se ni začel leta 2000 uporabljati model oblikovanja cen naftnih derivatov, se spominja ekonomist in nekdanji finančni minister dr. France Križanič. Po pojasnilih predsednika fiskalnega sveta dr. Davorina Kračuna, rednega profesorja na ekonomski-poslovni fakulteti v Mariboru, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa med drugim ministra za ekonomske odnose in razvoj ter ministra za planiranje, so se že v tistem času pojavljale ideje o popolni liberalizaciji cen naftnih derivatov v Sloveniji. »Toda upoštevaje monopolni položaj (Petrola, op. p.) na trgu je bilo ob sodelovanju s tujimi svetovalci oblikovano mnenje, da je treba še naprej ohraniti nadzor nad maloprodajnimi cenami naftnih derivatov. Če ima nekdo monopol, se mu namreč po elementarni logiki ne sme dopustiti, da sam določa cene,« je dejal Kračun.
Da je vlada cene v tistem času oblikovala dokaj stihijsko, pogostokrat zakasnelo glede na tržna nihanja cen nafte, pričajo namere hrvaške naftne družbe Ina v začetku leta 2000, ko je zaradi prenizko določenih maloprodajnih cen hotela ustaviti svojo prodajo bencina v Sloveniji. Ko so politiki Ino seznanili, da je v pripravi model cen naftnih derivatov, ki se bo začel uporabljati v kratkem, so si v hrvaški družbi pri svojih načrtih premislili.
Nagrada za vloženi kapital prenizka
Od pomladi leta 2000, ko je v veljavo stopil model oblikovanja cen naftnih derivatov, v ozadju katerega je formula s številnimi spremenljivkami, so se cene – z nekaterimi izjemami, ko so se krajši čas spreminjale na vsake štiri tedne – vsaka dva tedna korigirale navzdol ali navzgor, odvisno predvsem od povprečnih cen na mediteranski borzi in tečaja dolar-tolar oziroma kasneje, ko smo kot nacionalno valuto prevzeli evro, dolar-evro.