Pa ni tako. Še zlasti, če gre za večinski sistem relativne večine (enokrožni večinski sistem), dobi zmagovalec tudi do četrtino več sedežev, kot je delež glasov, ki jih je dobil. Zakaj? Odgovor je enostaven, v nekaterih enotah je lahko poslanec izvoljen s četrtino ali manj glasovi, če na volitvah kandidira veliko kandidatov. Da bi odpravili takšne anomalije, so uvedli dvokrožni večinski sistem (absolutne večine) in določili volilni prag, da parlament ne bi bil preveč razdrobljen. Toda tudi to ni pomagalo; še vedno je bilo jasno, da je večinski volilni sistem pravzaprav manjšinski sistem, saj omogoča, da se zmagujoča stranka z manjšino glasov dokoplje do večine poslanskih sedežev in s tem do vlade.
Kljub temu večinske volilne sisteme poznajo še zelo številne države, zlasti zunaj Evrope. Zakaj? Zato ker niso preveč obremenjeni s pravičnostjo in pragmatično štejejo za sprejemljivo, da sistem prekomerno nagrajuje zmagovalca. Te nagrade je deležna enkrat ena, drugič druga politična stranka. In vsakokrat je nagrada zmagovalcu uporabljena za to, da je vlada stabilna in vladanje učinkovito. V mnogih državah večinski sistem še vedno poznajo in se ne pustijo prepričati, da je to nepravično in da vodi do vlade, ki ni legitimna.
Katera je tista odlika večinskega sistema, ki jo v proporcionalnem volilnem sistemu pogrešamo? To je personalizacija. Povedano po slovensko je to ureditev, v kateri se poslanci izbirajo tako, da se primerjajo osebne odlike vsakega od njih. Velika večina evropskih držav je presodila, da je ureditev, po kateri se z manjšino glasov lahko osvoji vlada, nesprejemljiva, da je nepravična in vodi do nelegitimnosti oblasti. In je uvedla proporcionalni volilni sistem.