Katja Hrobat Virloget, antropologinja: Kako so ribe v Izoli zamenjali čevapčiči

Odgovor je preprost. Zato, ker so se v desetletju po drugi svetovni vojni mesta izpraznila, dvesto do tristo tisoč italijansko govorečih prebivalcev pa se je izselilo v Italijo in od tam po vsem svetu. Knjiga skozi zgodbe ljudi, ki so ostali in ki so se priselili, pripoveduje o tem, zakaj imamo v Piranu pozimi občutek, da tam nihče ne živi, poleti pa ne vemo, kam stopiti, da ne bi pohodili koga, ki se sonči. Avtorica je profesorica antropologije na Univerzi na Primorskem. Med drugim je ustvarila Mitski park v Rodiku, pisala o marginaliziranih skupinah v slovenskih urbanih okoljih, naši ljubezni do junakov in antropologiji spominov. Zelo rada raziskuje teme, pri katerih se ljudje delajo, da so nanje pozabili.

Manjka duša, bi rekli sogovorniki iz moje knjige.

V istrskih mestih je med leti 1947 in 1956 prišlo do hitre in skoraj popolne zamenjave prebivalstva. Raziskovala sem, zakaj so ljudje odhajali. Moje začetno vprašanje je bilo preprosto. Iz Istre je odšlo od 200.000 do 300.000 ljudi. Povsod sem brala, da so bile to prostovoljne migracije. Vprašala sem se, kako lahko takšna množica ljudi zapusti svoje domove, svoje ulice in svoje kmetije in gre za deset ali petnajst let živet v begunske centre, ki so tik za mejo. Običajna razlaga je, da so bile migracije prostovoljne. Jaz sem antropologinja. Prostovoljne migracije sem hotela pogledati od blizu. Edini način, da dobim odgovore, je bil, da poiščem ljudi, ki so se izselili, ljudi, ki se niso izselili, in ljudi, ki so se v tistem času priselili.

Mnogo mojih sogovornikov je govorilo prav o tem, kako so mesta izgubila vez s svojim teritorijem. Ta mesta so bila do petdesetih let prejšnjega stoletja italijanska. Potem pa to niso bila več. Italijansko govoreče prebivalstvo je zapustilo svoje domove in se v enem desetletju izselilo. Nesmiselno je, da si pred tem zatiskamo oči. Res je tudi, da je bilo pred tem dvajsetletno obdobje italijanskega fašizma, v katerem sta bila slovenski in hrvaški razvoj v Istri na silo zaustavljena tudi v urbanem okolju. Rezultat je bil, da so bila mesta italijanska. V arhivih sem našla dokumente, v katerih so se leta 1947 uradniki pritoževali, kako grozno je delati v Kopru, ker nihče ne zna slovensko. To je bila značilnost istrskih mest, kjer se je govorilo samo italijansko. Istrsko podeželje pa je bilo v dobršni meri dvojezično.

Manjkajo ljudje, ki bi bili usidrani v morsko okolje in bi imeli za seboj tradicijo več generacij. Manjkajo spomini na mesto iz drugih časov. Zgodba nekega gospoda, ki je prišel iz Trsta, ker je bila njegova družina antifašistična, je zelo zgovorna. Oni so med obema vojnama iz Italije zbežali v Jugoslavijo. Čakali so na osvoboditev Trsta, da bi se vrnili tja, vendar so se potem naselili v Kopru, ker je Trst pripadel Italiji. »To manjka mestu,« mi je rekel. »Jaz znam prebirati zgodbe tržaških stavb in razumeti ljudi, ki so živeli v njih. Tukaj pa ničesar ne vem niti o hiši, v kateri živim. Ne vem, kdo je bil v njej rojen, kaj se je v njej dogajalo pred mojim prihodom. Ne poznam zgodb o hišah in ulicah in njihovih prebivalcih.«

Tako govori človek, ki se je priselil iz Trsta. Pomislite, kako razmišlja človek, ki je prišel s Kosova. Kamni tukaj ne govorijo nikomur, ker zelo redki razumejo njihov jezik. Tukajšnja mesta pomenijo prekinitev večgeneracijskega spomina na življenje v njih. Ostalo je zgolj deset odstotkov italijanskega prebivalstva, ki so danes manjšina. Vsi preostali so prišli od drugod, se šele ukoreninjajo v prostor in imajo s tem težave.

Težko. Knjigi sem dala naslov V tišini spomina, ker ljudje nočejo govoriti o izseljevanju. Še posebej velike težave sem imela pri Italijanih, ki so zavrnili možnost, da se preselijo v Italijo. Italijani namreč o tem ne govorijo niti med seboj. Njihova identiteta temelji na molku in tišini. Sedemdeset let je tako. Le redki so privolili v pogovor, mnogi z veliko nejevoljo. Doživela sem veliko zavrnitev. Vsem sem povedala, da raziskujem izseljevanje in da me zanimajo njihove zgodbe ter da v objavah ne bom uporabila njihovih imen, ampak bom njihovo zasebnost zaščitila. Pa so kljub temu mnogi obmolknili v trenutku, ko ni bilo več mogoče ponavljati tistega, kar se o tem običajno govori, ampak bi morali začeti govoriti o konkretnih pritiskih nase in stvareh, ki so jih zares doživljali. To sem doživljala pri vseh, najtežje pa je bilo z Italijani, ker sem pač Slovenka, oni pa niso navajeni na empatijo s strani Slovencev. A tisti, ki so se odprli, so bili zelo hvaležni in so pripovedovali in pripovedovali. Veliko smo skupaj jokali.

Migracije so bile prostovoljne toliko, kolikor so temeljile na dveh mednarodnih pogodbah. Pariška mirovna pogodba iz leta 1947 in drugi londonski memorandum iz leta 1954 sta omogočala prostovoljno optiranje za eno ali drugo državo. Moj sklep je bil, da so bili ljudje prisiljeni v prostovoljno odločitev. Takšna množica se odseli, ker jo v to prisilijo okoliščine. Vendar tukaj ne moremo govoriti o prisilnih migracijah, ki so se zgodile recimo pri sudetskih Nemcih. Tudi ni nobenega političnega dokumenta, ki bi nakazoval politično voljo Jugoslavije, da se ozemlje očisti Italijanov. Viden pa je spremenjen odnos jugoslovanskih oblasti do tega vprašanja po letu 1948, ko je prišlo do razdora med Titom in Stalinom. Italijani so bili takrat na Stalinovi strani. Vendar je, dokler so obstajali cona A in cona B ter Svobodno tržaško ozemlje, še veljala ideja italijansko-slovenskega bratstva. Leta 1954, ko je prišlo do aneksije Istre Jugoslaviji, pa je, kot so mi povedali ljudje, postalo zelo vidno, da se je politika spremenila.

Če položaj Italijanov primerjamo s položajem Nemcev, vidimo, so bili Nemci res nasilno izgnani v enem zamahu. V Istri pa je izseljevanje trajalo do srede šestdesetih let. Do leta 1954 je bilo izseljevanje sporadično. Ljudje so se tu pa tam odločili, da gredo, veliko jih je čakalo, da vidijo, kaj bo. Tudi priseljevanje iz istrskega zaledja ni bilo množično. Večinoma so pošiljali ljudi, ki so znali oba jezika. Tudi učitelji so bili dvojezični, ker so pač morali učiti v italijanskem okolju. Večina je bila Primorcev. Veliko je bilo povratnikov, ki so pod fašizmom iz Trsta in okolice zbežali v Jugoslavijo. Leta 1954 pa je izseljevanje postalo množično. Počakali so, da je bilo konec junija tudi konec šole, potem so čez poletje z otroki vred izginili. Imam pričevanje o tem, kako je v treh paralelkah na neki šoli ostalo pet učencev. Nalagali so na kamione in odhajali. Zadnji dve leti je bil res eksodus, takrat so odhajali množično.

Če vam vsako noč trkajo na okna, vas zmerjajo s fašistom in vam govorijo, da pojdite stran, fašisti, je zares težko govoriti o prostovoljnosti. Italijani so bili v dominantnem kolektivnem spominu označeni za fašiste, čeprav so bili ljudje, ki so ostali, večinoma antifašisti. Fašisti so zbežali na koncu vojne, ko so prihajali partizani, ker so vedeli, da se zanje začenjajo težki časi. Preostali so živeli s težko stigmatizacijo fašizma na vsakem koraku. Stigmatizacija je šla tako daleč, da je imela tudi ekonomske posledice. Nekdo, ki je hotel ostati tukaj, živel pa je od prodaje zelenjave na tržnici, se je odselil, ker ljudje od fašista niso hoteli kupovati. Postal je tujec v lastni državi in je bil prisiljen v odhod. V to so jih prisilile tudi razlastitve. Zgodovinarji pravijo, da smo socialistične ukrepe doživljali vsi. Slovenci in Italijani. To je res. Najbolj pa so prizadeli bogatejše sloje, ki so jim bila odvzeta stanovanja, hiše in posestva. Tja so se naselili novi prebivalci. Te zgodbe so mi pripovedovali tako Italijani kot ljudje, ki so se naselili v prazne hiše. Na istem prostoru so imeli nasprotne izkušnje. Italijani so se z vseh vidikov počutili stisnjene v kot. Spremenil se je jezik. Nekoč prevladujoča italijanščina, ki je bila pod fašizmom 20 let jezik superiornosti, je bila prav tako stigmatizirana kot ostanek fašizma. Leta 1954 je bila italijanska manjšina zaščitena, vendar je bilo v realnem življenju drugače. »Po vojni je bilo v Istri izjemno težko biti Italijan,« mi je položaj opisal eden od sogovornikov.

Da. Selitve so bile množične.

Če se Slovenci predstavljamo kot velika žrtev, ne moremo ob tem igrati še vloge preganjalca. Vsaka nacija temelji samo na lastni viktimizaciji in si zapira oči pred lastno odgovornostjo, da ne rečem pred vlogo krvnika. Hkrati pa je tukaj treba biti previden. Večina italijanskega prebivalstva je odšla. Etnične identitete pa so bile v Istri zelo zamenljive. Ljudje so izbirali svojo etnično identiteto glede na to, kakšno korist jim je prinesla. V času fašizma je veliko Slovencev in Hrvatov postalo Italijanov. Vsi, ki so šli v Italijo, so se tam razglasili za Italijane, ne glede na to, kako so sebe razumeli prej. Pogosto so govorili, da so Istrani, ker je pomenilo večkulturno identiteto. Vendar danes države zahtevajo samo eno identiteto. Za optiranje je bilo veliko bolje, če si vzel italijansko državljanstvo, ker si potem dobil podporo italijanske države. Veliko Slovencev in Hrvatov se je iz čisto pragmatičnih razlogov odločilo, da so Italijani. Etnično preštevanje v tem primeru ni mogoče, ker je prišlo do etničnih prilagajanj. Optiranje pomeni izbiro italijanske identitete.

Govorila sem s kar precej ljudmi, ki so zaradi lažjega preživetja svoje otroke dali v slovenske šole. Oni se počutijo Slovenci, ker je bilo boljše biti Slovenec kot Italijan. Če je v kolektivnem spominu Istra slovenska, o njenem italijanskem prebivalstvu in izpraznjenih naseljih raje ne govorimo. O tem ne molčijo samo Italijani, ki živijo tukaj. O tem molčijo tudi priseljenci in o tem molčijo tudi ljudje, ki so se izselili. In res je, da o tem niso prvi spregovorili znanstveniki, ampak romanopisci. Predvsem Milan Rakovac in Fulvio Tomizza, ki sta začela literarno pisati o eksodusu in popolni spremembi etnične strukture v Istri. Drugi so molčali.

Naredila sem 53 celovitih intervjujev, da. Veliko je bilo tudi intervjujev, ki so jih naredili moji študenti.

Poskušala sem govoriti z ezuli, ki so se odselili. Oni so me zavrnili. Pri njih je ostala velika mržnja. To je logično, njim človek tega ne more zameriti. Živijo po vsem svetu, od Italije do Venezuele in Avstralije. V Parizu se je bil pripravljen z mano pogovarjati predsednik ezulskega društva v Franciji. Pogovarjala sva se šest ur. Kljub temu noben član njihovega društva ni hotel govoriti z menoj. Tako globoko gredo čustva. Njihova izkušnja je bila res težka. Italija jih je vabila z obsežno propagando. Veliko ljudi v mestih je propagandi podleglo, ker so imeli radio in so sledili novicam. Italijanski mediji so gojili velik strah pred »Titini« in pred »družeti«. Na podeželju je bilo vpliva manj. Ko pa so ljudje prišli čez mejo, so jih razselili po vsej Italiji, in tudi tam so bili stigmatizirani kot fašisti. Italijani jih niso sprejeli za svoje. Kot je običajno pri priseljencih, so jih videli kot privilegirance, ki imajo prednost pri stanovanjih. Mislili so, da prihajajo domov, v resnici pa jih je pričakalo sovraštvo do tujcev.

In s tistimi, ki so prišli. Stvari so se včasih zgodile zelo preprosto. Govorila sem z direktorjem gradbenega podjetja, ki je ostal brez kvalificiranih delavcev. Ni imel več mizarjev, krovcev, obrtnikov. Veste, zgodbe posameznikov se hitro zelo zapletejo. Ta direktor mi je rekel takole: »Šel sem na občino, vzel šop ključev praznih stanovanj in se odpravil na Kras. Mizarje in obrtnike sem s šopi ključev vabil, naj pridejo živet v Piran. Izbrali so si stanovanje in zaživeli v Piranu.«

Začela pa sem s človekom, ki se je v Izolo zelo zgodaj priselil s Kosova. Ko je prišel, je tudi on dobil šop ključev. Priseljencem so na občini dali ključe in z njimi so po mestu iskali prazna stanovanja. On je dobil stanovanje in slaščičarno. Zgodbo mi je pripovedoval njegov sin, ki je ves čas gledal po slaščičarni, ali kdo posluša. »Minilo je že 70 let,« je rekel. »Zdaj to lahko povem.« Njegov oče je nadaljeval delo v že postavljeni slaščičarni, ki so mu jo kar dodelili. Nekega dne je v njej našel človeka, ki je jokal. Začel se je pogovarjati z njim in ugotovil, da je to ezul, ki je prišel pogledat svojo slaščičarno. Po vojni so mu jo odvzeli, on pa se je izselil. Slepimo se, če mislimo, da ni bilo nasilnih odvzemov in da je bilo vse prostovoljno. Gospod, ki je dobil slaščičarno, je imel slabo vest. Odločil se je, da mu jo bo po obrokih izplačal. Z ezulom sta postala najboljša prijatelja. Mene je prav pretresla zgodba o prijateljstvu, ki presega nacionalne tabuje in meje.

Ah, ne. Govorila sem z Italijanom, ki bi bil zelo vesel, če bi dočakal izid knjige, vendar je prej umrl. Bil je zelo spoštovan. Tudi njegova družina je bila tik pred tem, da odide. To je značilno za vse, ki so ostali. Tudi njihove družine so se pripravljale na odhod. Sledili so drug drugemu. Soočeni so bili z novo politiko, s Titini, kakor so po Titu imenovali nove oblasti, z italijansko propagando in pritiski z vseh strani. Če so vsi tvoji sosedje odhajali, si se težko odločil, da boš ostal. Tudi ta družina je že odhajala. Vendar so pred odhodom odšli obiskat svoje sorodnike, ki so bili v begunskem centru v Padričah. Ko so videli, v kakšnih razmerah živijo, se je oče odločil, da ostanejo v Jugoslaviji. »Naj me ubijejo, bom vsaj umrl v svoji hiši.« Slovenci radi govorimo o poitalijančevanju, vendar je prišlo tudi do obratnega procesa. Mojega sogovornika so vzeli iz italijanske šole in ga premestili v slovensko, ker je bil njegov priimek podoben slovenskemu. V jugoslovanski politiki jim je bilo treba vrniti njihovo slovensko ali hrvaško identiteto. Pri pouku ni razumel ničesar, ker so doma govorili samo italijansko. Bili so meščani in niso bili vajeni medetničnega sobivanja, ki je prevladovalo na podeželju. Oče je naslednji dan prišel v šolo in zahteval, naj ga vrnejo v italijanski razred. »Potem je oče en mesec stražil pred šolo, da me ne bi ponovno dali v slovenski razred,« mi je povedal. Slišala sem veliko zgodb o italijanskih otrocih, ki so morali v slovenske šole, kjer jim je šlo slabo, saj niso razumeli jezika.

Prišli so po zelo zavitih poteh. Neka družina je živela v Brkinih. Zaradi doslednega antifašističnega delovanja so jim oblasti obljubile stanovanje v Istri. Ker pa Istra še ni bila osvobojena, so jim najprej dali hišo Nemcev na Kočevskem. Živeli so v popolnoma tujem okolju, vendar so vedeli, da je to samo začasno. V resnici so čakali na osvoboditev Trsta. Razlike med Koprom in Piranom sploh niso poznali. Ker Trsta potem ni bilo, so šli pač v Izolo ali Piran. Dobili so šop ključev in si našli ustrezno prazno stanovanje. Okolje je bilo takrat še italijansko. Moja sogovornica se je naučila italijansko in se je od začetka počutila kot doma. Šele kasneje je to okolje postalo slovensko. Njena mlajša sestra se sploh ni več naučila italijansko, ker je prevladujoč jezik postala slovenščina.

Ker so ljudje prišli s celine, je morje postalo samo turistična fasada. Prej so bila to ribiška mesta. Vsaka družina je imela barko, danes je nima skoraj nihče. Neka ženska, ki se je priselila, mi je rekla, da večina ljudi živi ob morju, ne pa z njim. Ljudje, ki so prišli iz notranjosti Jugoslavije, so se morja ustrašili. Poskusili so ga in ugotovili, da so jim Italijani zastrupili vodo. »In takrat so ribe v Izoli zamenjali čevapčiči,« je sklenila pogovor ena od mojih sogovornic.