Zadnje čase se pogosto vozim na Bled, kjer prenavljamo Sokolski dom, ob istih urah, v različnem vremenu, različnih letnih časih. Vedno navdušen nad lepoto krajine, podobo raja, po Sorškem polju, po Radovljiški ravnini, spredaj mogočno triglavsko gorovje, na eni strani visoke alpske gore in strmi karavanški grebeni, na drugi zleknjen hrbet gozdnate Jelovice. V njenem pobočju pa velika rana kamnoloma, ki sije iz temnega gozda, da je ne moreš spregledati. Pogled nanjo se ti zatakne v oko in v možgane, da se ga ne moreš znebiti. Kako je to mogoče v pokrajini, ki ji že od nekdaj pravijo DEŽELA, kraj absolutne krajinske, naselbinske, zgodovinske in duhovne identitete Slovenije? Kako to, da kaj takega dopustimo v tem svetem koncu slovenstva?
Fotografija: Bojan Velikonja
Kamnolom, a neviden
Smo res tako zaverovani v mit o prelepi Sloveniji, da niti ne opazimo, kako jo uničujemo? Tudi na njenih najlepših in simbolno najbolj občutljivih delih. Drugače si ne morem razložiti, da lahko mirno spregledamo tudi tiste, zares velike rane, kakršne vrezujejo v pobočja številni kamnolomi na vseh glavnih prometnih in doživljajskih smereh.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()