Naposled je prišel mojster, postaven temnopolt mladenič, in gospa mu je pojasnila težavo: vsakič, ko mimo hiše pelje tramvaj, lesena omara neznosno škripa in cvili. Mladenič je pregledal spoje in police, pregledal vratnice omare in tečaje, a vse je bilo v redu in tako, kot je treba. Naposled mu ni preostalo drugega, kot da gre v omaro in počaka, da mimo pripelje tramvaj in da od znotraj ugotovi, v čem je težava.
Tako se je mladenič zaprl v omaro in čakal, čakal, ko se je nenadoma – povsem v skladu z žanrskimi pravili – mož seveda vrnil iz službe. Hotel je obesiti suknjič v omaro, žena je hotela nekaj reči, a prepozno: že je odprl omaro in notri osupel zagledal mladega mojstra. »Kaj pa ti počneš tu notri?« je zavpil razjarjeni mož, on pa je prestrašen odgovoril: »Vem, da ne boste verjeli, a čakam tramvaj.«