Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost je ključni načrt investicij in reform za prihodnje desetletje ter podlaga za črpanje dobrih pet milijard evrov, ki Sloveniji pripadajo iz 750 milijard evrov težkega evropskega svežnja za okrevanje po pandemiji. Načrt, ki je z izjemo javno objavljene decembrske različice nastajal skrit pred očmi javnosti, je vlada sprejela ta teden v sredo in ob tem napovedala, da ga bo do danes, torej do predvidenega roka, tudi poslala v Bruselj. Po domači potrditvi ga morata oceniti in potrditi še evropska komisija in Svet EU, s črpanjem sredstev pa bi nato Slovenija načeloma lahko začela poleti.
Države članice, tudi Slovenija, so se v zadnjih mesecih pri pripravi načrtov intenzivno usklajevale z evropsko komisijo. Ta je namreč članicam za črpanje sredstev postavila nekaj bolj ali manj jasnih pogojev. V grobem: 37 odstotkov sredstev je treba nameniti za tako imenovane zelene cilje oziroma za izpolnjevanje podnebnih ciljev, 20 odstotkov pa za izpolnjevanje digitalnih ciljev. Poleg tega noben ukrep v načrtu ne sme povzročati bistvene škode okolju.
Čeprav je slovenski načrt večinoma nastajal v tajnosti, je imela Slovenija po informacijah, ki so vendarle pricurljale v javnost, kar nekaj težav, decembrska javno objavljena različica načrta pa je bila deležna številnih kritik. Tako na račun vključevanja okoljsko škodljivih projektov, ki so v izrazitem neskladju s pravilom, da ukrepi ne smejo bistveno škodovati okolju, kot na račun kakovosti samega dokumenta, ki je mnoge bolj kot na strateški načrt za prihodnja zelena in digitalna desetletja spominjal na slabo strukturiran seznam infrastrukturnih načrtov za prejšnje stoletje. Spomnimo na primer, da je vlada v prvotni predlog načrta za okrevanje vključila celo vzpostavitev nacionalnega letalskega prevoznika, ki je z vidika načela ukrepov brez bistvene škode za okolje seveda povsem nesprejemljiv projekt.
Predstavniki vlade so sicer v zadnjih tednih neprestano ponavljali, da gre za živ dokument in da bo končna različica bistveno drugačna od prvotnega predloga. Po sredini seji oziroma do zaključka redakcije končna različica dokumenta še ni bila objavljena. Glede na dosedanje uradne in neuradne informacije pa je gotovo, da se bo Slovenija večini povratnih sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost za zdaj odpovedala. Aprilska delovna različica nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, ki smo jo pridobili v uredništvu, je predvidevala, da se bo Slovenija odpovedala dobrima dvema milijardama povratnih sredstev, a je vlada v zaključni fazi iz načrta očitno izključila še več projektov, saj je do srede zvečer ta številka poskočila na slabe tri milijarde. To pomeni, da namerava vlada evropsko komisijo zaprositi za celotno vsoto oziroma 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev, povratnih sredstev pa namerava od skupno 3,6 milijarde evrov, ki so nam na voljo, počrpati le za 666 milijonov evrov. Skupno bomo tako za zdaj pridobili manj kot polovico vseh razpoložljivih sredstev.
Kaj je razlog za to, da celotnega obsega posojil ne bomo izkoristili? V službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK), kjer so koordinirali pripravo načrta, so nakazali, da se lahko Slovenija glede na svoj finančni položaj ugodno zadolži tudi sama. »Slovenija je trenutno med državami z najboljšo bonitetno oceno, zato se zadolžuje zelo ugodno, z negativno obrestno mero,« so zapisali. Sklicevali so se tudi na gospodarno ravnanje: »Kakšni pogoji bodo veljali za posojila iz sklada za okrevanje in odpornost (RRF) in kako zahtevna bo administrativna pot za dostop do njih, danes ni znano. Vemo pa, da se bodo tudi posojila iz RRF štela za javni dolg. Potrebno je torej gospodarno ravnanje.« Prav tako so poudarili, da bo sredstva iz tega sklada v prihodnosti še vedno mogoče pridobiti. »Če bodo posojila ugodnejša od zadolževanja na mednarodnih trgih, na drugi strani pa bodo pripravljeni projekti, ki bodo izvedljivi do 31. decembra 2026, bo do avgusta 2023 mogoče sprejeti odločitev za povečanje posojilnega obsega iz RRF,« so zapisali.
K previdnosti pri povratnih sredstvih so sicer pozivali tudi nekateri ekonomisti. »Nepovratna sredstva bodo Sloveniji zagotovo pomagala reševati težave, s katerimi se soočamo. A pri posojilih je treba biti odkrit – to so posojila, ki jih bo treba vrniti. In glede na finančni položaj Slovenije na mednarodnih finančnih trgih posojila EU ne bodo na voljo po bistveno boljših pogojih, kot bi se lahko zadolžili tudi sami. S tem denarjem bo torej treba delati pametno, ne pa šteti, kot da je to neki evropski denar. Evropski denar je v smislu, da ga bomo morali Evropi tudi vračati, vsaj v posojilnem delu,« je pred časom za TV Slovenija dejal Mojmir Mrak, strokovnjak za evropske finance z Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Da je treba biti pazljiv, zlasti pri porabi povratnih sredstev, je nedavno v Objektivu poudaril tudi njegov stanovski kolega z ljubljanske Ekonomske fakultete Maks Tajnikar. Opozoril je, da bo poraba sredstev iz instrumenta za okrevanje – zlasti poraba nepovratnih sredstev – zahtevala tudi več denarja iz državnega proračuna na vseh ravneh. Sredstva za obnovo in odpornost so namreč investicijska sredstva, operativna sredstva za investicije pa bomo morali v nadaljevanju prispevati sami. »Recimo, da za izgradnjo bolnišnice potrebujete 50 milijonov evrov. A za njeno delovanje prav tako vsako leto potrebujete (več kot) 50 milijonov evrov. Za dom za starostnike pa potrebujete 15 milijonov investicij in šest milijonov za prihodke takega doma. To pomeni, da bodo odločitve o porabi nepovratnih sredstev resno vplivale na državni proračun in v nekaterih primerih tudi na občinske proračune,« je ponazoril Tajnikar, ki zato v splošnem meni, da bi morali povratna sredstva porabiti zgolj za tiste projekte, ki so kredite sposobni servisirati. »Za tiste projekte, ki niso sposobni servisirati kreditov, lahko uporabimo zgolj nepovratna sredstva,« je izpostavil.
Nekateri pa menijo, da glavni razlog za to, da Slovenija ne bo izkoristila celotnega obsega povratnih sredstev, tiči drugje. Profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti Bogomir Kovač se boji, da se vlada sredstvom odpoveduje zato, ker ni bila sposobna pripraviti ustrezne podlage za njihovo črpanje. »Zadrega, ki je očitno nastala pri tem dokumentu, je zadrega s pripravljenostjo in sposobnostjo Slovenije, da bi dokument pripravila v ustreznem času in na dovolj kakovosten način,« meni Kovač. To gre po njegovih besedah pripisati zgrešenemu pristopu »od spodaj navzgor«, ki ga je vlada ubrala pri pripravi dokumenta, kar pomeni, da nam manjka osnovni okvir, kam peljati državo. V decembrski različici načrta se je to pokazalo denimo v nizanju zelo konkretnih občinskih in drugih majhnih projektov na slabih 400 straneh, medtem ko širše slike oziroma vizije tako imenovanega zelenega prehoda, ki jo je od nas zahtevala evropska komisija, ni bilo mogoče prepoznati.
Glede odlašanja z zadolževanjem ali poigravanja z možnimi alternativnimi finančnimi viri za zadolžitev, ki jih omenjajo v SVRK, je Kovač prav tako skeptičen, saj je prepričan, da so alternative povezane s precejšnjimi tveganji. »Ne glede na gibanje obrestnih mer in bonitet držav – kar je seveda povezano predvsem s fiskalno zadolženostjo in izvozno sposobnostjo posameznih držav – bo EU za posojila, ki jih servisira, verjetno tudi jamčila. Na zasebnih trgih, kjer bi morda danes res lahko poiskali nekoliko nižje obrestne mere, pa se zna zgoditi, da se bo to že jutri izkazalo za povsem nesprejemljivo potezo, ker za tovrstno zadolževanje v ozadju ni nobenega garanta,« je pojasnil.
Kot zanimivost velja navesti, da je namero o tem, da se bo potegovala za manj kot polovico sredstev, ki so ji sicer namenjena, sporočila tudi sosednja Madžarska. Kot razlog za to naj bi po poročanju madžarskega spletnega portala 444.hu in avstrijske agencije APA premier Viktor Orban navedel, da se Madžarska ne želi dodatno zadolževati, vendar nekateri ocenjujejo, da se madžarski premier z evropsko komisijo preprosto ni več pripravljen pogajati o načinu porabe teh sredstev.
Potem ko so se v zadnjih tednih razširile neuradne informacije, da se Slovenija odpoveduje delu evropskih povratnih sredstev, so se kritike vrstile tudi iz dela opozicije. V stranki Levica so na nedavni seji odbora za infrastrukturo od vlade terjali odgovor na vprašanje, ali drži, da se vlada delu povratnih sredstev odpoveduje zato, da bi z zmanjšanjem celotnega obsega projektov relativno povečala obseg zelenih projektov in tako vendarle zadostila kriteriju evropske komisije, da mora biti vsaj 37 odstotkov sredstev namenjenih za doseganje podnebnih ciljev. Odgovora niso dobili.
O tem, da si je slovenski načrt v Bruslju prislužil slabo vmesno oceno med drugim prav zato, ker je bil premalo zelen, smo sicer v Dnevniku že poročali. Pogrnili naj bi tako pri izpolnjevanju kriterija 37 odstotkov sredstev za zelene cilje in 20 odstotkov za digitalne cilje kot tudi pri izpolnjevanju načela, da noben ukrep ne sme povzročati bistvene škode okolju.
Ne glede na to, ali je odločitev o tem, da bo Slovenija pridobila zgolj slabo polovico razpoložljivih sredstev, povezana tudi z računovodsko telovadbo za povečanje deleža zelenih projektov, pa naj bi vladi naposled le uspelo zadostiti mejama 37 in 20 odstotkov. Za las. V sredo zvečer so namreč z vlade sporočili, da sprejeti predlog načrta predvideva 43,45 odstotka sredstev za zelene cilje in 20,05 odstotka za doseganje digitalnih ciljev.
Na podlagi aprilske, delovne različice dokumenta lahko sklepamo, da je k večjemu deležu sredstev za zelene cilje poleg zmanjšanja skupnega obsega sredstev in s tem projektov prispevalo tudi črtanje izrazito okoljsko škodljivih projektov. Avtocest, regionalnih cest, cestnih priključkov in nacionalnega letalskega prevoznika v spremenjeni različici načrta res ni bilo več. Ostale pa so sežigalnice odpadkov, ki so jih v načrt vključili s pripisom, ki kaže, da vlada pri teh 107,7 milijona evrov vrednih investicijah vsaj za zdaj ne računa na sredstva iz evropskega instrumenta za okrevanje. »Sredstva naj bi se zagotovila v okviru evropske kohezijske politike 2021–27 ali v okviru novelacije NOO (načrta za okrevanje in odpornost, op. a.), ko bo načrt ravnanja z odpadki sprejet in bo pokazal utemeljenost ter nujnost predlaganih investicij,« so zapisali avtorji načrta.
Izključitev cestnih projektov in nacionalnega prevoznika iz načrta za okrevanje pozdravljajo tudi v nevladni organizaciji Focus. Pritisk evropske komisije in civilne družbe je očitno zalegel, pravijo. A hkrati opozarjajo na zamujeno priložnost. »Vlada se ob izključitvi nevzdržnih projektov hkrati odpoveduje velikemu delu povratnih sredstev, kar zaradi trenutno slabega stanja železniške infrastrukture, rabe sončne in vetrne energije ter s tem povezanih potreb po vlaganjih v omrežja vzbuja skrb,« je opozoril strokovni sodelavec okoljske organizacije Focus Taj Zavodnik.
V spremenjenem načrtu za okrevanje je bilo tudi občutno več okoljskih vsebin kot v prvem, vendar to samo po sebi še ni hvalevredno, saj je bil prvotni načrt v tem smislu porazen. Nekaj več investicij je med drugim vlada v spremenjenem načrtu predvidela na področju obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije v gospodarstvu. Če sta bila sprva na tem področju predvidena dva projekta v skupni vrednosti 115 milijonov evrov, je spremenjeni načrt predvidel štiri projekte v vrednosti 206 milijonov evrov. Nova projekta sta geotermija in hidroelektrarna ter krepitev distribucijskega omrežja električne energije. Pri prvem je vlada eksplicitno omenjala investicijo v Hidroelektrarno Mokrice na reki Savi, za katero si, kot je znano, okoljski minister Andrej Vizjak na vse pretege prizadeva že vse od svojega službovanja v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi (Hess). »Spodbudo za izgradnjo hidroelektrarne bomo dodelili z neposredno potrditvijo operacije za Hidroelektrarno Mokrice na reki Savi, ker je že v zaključni fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja in realno izvedljiva v zastavljenem časovnem okvirju (do leta 2026, op. a.),« so zapisali v delovni verziji načrta za okrevanje.
Pri krepitvi distribucijskega omrežja so medtem predvideli finančne spodbude za nadgradnjo omrežja z novimi transformatorskimi postajami in izgradnjo novega nizkonapetostnega omrežja v skupni vrednosti 80 milijonov evrov. »Na podlagi javnega razpisa bi financirali 980 novih transformatorskih postaj in 900 kilometrov novega nizkonapetostnega distribucijskega omrežja,« je navedeno v spremenjeni verziji načrta.
Glede na prvotno različico so napovedana vlaganja v distribucijsko omrežje dobra novica, vendar ne zadoščajo, meni Andrej Gnezda iz okoljske organizacije Umanotera. »Distribucijska omrežja so ozko grlo. Nadgradnjo nujno potrebujemo, da bomo sploh lahko dosegli resen razmah vetrnih in sončnih elektrarn,« je opozoril in spomnil, da smo v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) ocenili, da bo treba do leta 2030 v razvoj distribucijskega omrežja elektrike vložiti za okoli 4,2 milijarde evrov. Predvidenih 80 milijonov evrov je torej občutno premalo.
Podobno je na področju trajnostne mobilnosti. Ne glede na podhranjenost slovenske železniške infrastrukture je vse, kar si na podlagi delovne verzije načrta za okrevanje lahko obetamo v prihodnjih šestih letih, nadgradnja treh železniških postaj in dveh železniških prog. Konkretneje, vlada je v načrt umestila zgolj nadgradnjo železniških odsekov Ljubljana–Brezovica–Borovnica in Ljubljana–Jesenice–državna meja ter nadgradnjo železniških postaj v Domžalah in Grosupljem in glavne železniške postaje v Ljubljani. »Tukaj je bil verjetno problem tudi v tem, da na področju železniške infrastrukture preprosto nimamo pripravljenih nobenih projektov. To je med drugim posledica tega, da so železnice v političnih razpravah še vedno zanemarjene,« meni Gnezda.
Drugače je pri cestni infrastrukturi, kjer je vlada v prvotnem predlogu načrta iz rokava stresla za več kot 400 milijonov evrov investicij. Pri železniški infrastrukturi ji je obseg investicij v primerjavi s prvotnim načrtom zdaj – zlasti na račun dodane proge do Borovnice – s prvotnih 162 vendarle uspelo napihniti na še vedno relativno skromnih 280 milijonov evrov.
O vlaganjih v sončne in vetrne elektrarne medtem v spremenjeni različici načrta še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Slovenija sicer, kot je izpostavil Zavodnik, glede na delež električne energije, proizvedene iz sonca in vetra, še vedno sodi na sam rep držav EU, sredstva iz instrumenta za okrevanja pa bi lahko bila po njegovih besedah idealna priložnost, da to spremenimo. »Nerazumljivo nizke investicije na področju obnovljivih virov energije in trajnostne mobilnosti nakazujejo, da bo v naslednjem desetletju vse po starem,« je opozoril.
Glede na videno v aprilski, delovni različici načrta za okrevanje tako lahko predvidevamo, da z vidika ambicioznosti projektov bistvenega napredka v primerjavi s prvotno različico ni. »Morda bomo statistično sicer zadostili kriterijem evropske komisije, vendar pa nam pri doseganju naših podnebnih ciljev ta načrt ne bo bistveno pomagal,« ocenjuje Gnezda. Ugotavlja tudi, da načrt za okrevanje, kot kaže, še vedno ni usklajen niti z NEPN. »Pri čemer se je treba zavedati, da je bil že sam NEPN narejen na način, da z njim ne bi dosegli niti takrat veljavnih oziroma dogovorjenih podnebnih ciljev, danes pa se ti cilji še dodatno zaostrujejo, in sicer z novim zakonodajnim svežnjem Fit for 55 (ta predvideva vsaj 55-odstotno neto zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na leto 1990, op. a.),« je opozoril Gnezda.
Komentarji naših sogovornikov sicer večinoma temeljijo na neuradnih informacijah, saj do danes oziroma do zaključka redakcije razen decembrske različice načrta za okrevanje, ki jo je vlada obelodanila po glasnem prigovarjanju različnih delov javnosti, ni bila uradno objavljena nobena druga različica dokumenta. Nevladniki tako pripravo načrta za okrevanje vidijo kot le še enega v seriji netransparentnih postopkov, ki jih vlada izvaja v zadnjem času. »Na pomen vključevanja javnosti in civilne družbe za doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora so vztrajno opozarjale številne evropske institucije. Evropski parlament je izrecno pozval k uporabi načela partnerstva pri oblikovanju nacionalnih načrtov porabe za načrt okrevanja,« je izpostavil Zavodnik. »V Sloveniji je bilo javno posvetovanje v resnici namenjeno le peščici izbranih akterjev – gospodarstvenikom in lokalnim oblastem, nevladne organizacije in splošna javnost pa smo bili kljub našim pozivom in pozivom iz tujine iz procesa priprave izključeni,« je dodal.
Da niso bili aktivno vključeni v pripravo dokumenta, so v zadnjih tednih glasno opozarjali tudi sindikalisti. Zlasti zato, kot je dejal Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ker gre za enega najpomembnejših dokumentov, ki bo nakazal smeri razvoja Slovenije v naslednjih letih. Nenazadnje bi morda vladi ob večjem vključevanju stroke, civilne družbe in druge zainteresirane javnosti v razvojni dokument desetletja vendarle uspelo vključiti kaj več kot nekaj železniških postaj in polnilnic za električna vozila.
