Kaja in Tanja

Videti je, da je inspiracija tudi novodobnemu vladarju Slovenije. Politiko »naš/naša ali nihče« smo v dobrih treh desetletjih slovenske države vsi dodobra spoznali. Nobena politična opcija se ji ni odrekla, trenutno vladajoča je samo njena najbolj dosledna implementatorka. Vendar bi veljalo upoštevati domačo (kmečko) pamet, ki v narodnem reku, malce staromodno, opozarja »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag«. Koliko so pri operaciji miniranja kandidature nekdanje zunanje ministrice Tanje Fajon za posebno predstavnico visoke predstavnice EU Kaje Kallas za Sahel poleg SDS in njenega predsednika in premierja Janeza Janše sodelovali tudi ostali koalicijski partnerji, ne vemo. Morda ne prav aktivno, so pa pomagali držati štango. Ko se bo nekoč v prihodnje zamenjala oblast, lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo, da v mednarodne institucije ne bo imenovan noben visoki predstavnik zdajšnje oblasti. Srbi temu pravijo »pamti pa vrati« (zapomni si in vrni). To, da Slovencev ni v mednarodnih institucijah na vidnih mestih, smo si najbolj krivi prav sami. Vse za narodov (strankarski/osebni) blagor je nacionalna tragedija mlade države, vredna peresa Ivana Cankarja. To je tragični revanšizem, ki dvomilijonskemu narodu preprečuje, da bi podobno kot njegovi športniki (za)blestel na globalni sceni.

Napad na institucije