V enem razredu je lahko hkrati pet in več otrok v stiski, vsak s svojimi frustracijami, preplavljenostjo s čustvi in nezmožnostjo regulacije. Učitelj pa je tam sam in ne ve niti, kje začeti.
Ravnatelji nimajo več ljudi, ki bi poučevali, ker jih ni na trgu delovne sile in zaradi bolniških odsotnosti. Tudi oni so pogosto sami, brez podpornih služb, ki jih poznate v podjetjih s 50 in več zaposlenimi – kadrovske, finančne, pravne … Pogosto so vse to v eni osebi in zraven še pedagoški vodje, zaupniki, svetovalci, ponekod brez pomočnikov, tajnic, ker nihče več noče biti na teh zahtevnih delovnih mestih, ko se pričakuje, da si strokovnjak za vse. Lahko smo hvaležni, da sploh še imamo ravnatelje, pomočnike, učitelje.