Svarijo, da bo višja minimalna plača porušila plačna razmerja in povečala inflacijo, ki bo izničila povišanje plač. Izkušnje kažejo, da se njihove katastrofične napovedi praviloma ne uresničijo. Kritiki povišanja minimalnih plač trdijo, da bi (odpravljena) manjša obdavčitev plač zaposlenim prinesla več, a ne znajo povedati, kako bi zapolnili proračunsko luknjo, ki bi ogrozila stabilnost in obseg javnih služb in storitev, nujnih za kakovost življenja in stabilnost družbenega okolja. Sindikati, ki bi si želeli maksimalno povišanje, minister Mesec in vlada pa upajo, da bo določena minimalna plača zaposlenim za polni delovni čas omogočila preživetje nad pragom revščine.
Nisem prepričan, da zaposleni z minimalno plačo in njihove družine lahko dostojno preživijo mesec. Predstavljajte si, da ste starš samohranilec z minimalno plačo. Tri- ali štiričlanske družine z dvema minimalnima plačama morajo paziti na sleherni cent in zgolj sanjajo o dostojnem preživetju. Njihovi dohodki ne omogočajo niti najema primernega stanovanja (če ga v želenem kraju bivanja sploh najdejo). Ne morejo si privoščiti kakšen teden ali vsaj dan dopusta ter občasno razvajanje z obedom in priljubljeno sladico v ne predragem lokalu. Nakupi oblačil, čevljev, igrač ali kakšne naprave, ki si jo želi kateri od družinskih članov, so skoraj neuresničljivi projekti. O varčevanju, vlaganju in nakupu vrednostnih papirjev in/ali kriptovalut ne morejo razmišljati. Ko plačajo položnice in račune, v družinskem proračunu ne ostane prav dosti, če sploh kaj. Občudujem vse, ki s takšnimi plačami zmorejo plačevati vse stroške. Mnoge družine z dvema plačama so prisiljene poiskati pomoč humanitarnih organizacij, da poravnajo kakšen nepričakovan ali povečan strošek. Zaradi zaostrovanja energetske revščine v Sloveniji si nekateri pozimi ne morejo privoščiti niti ogrevanja.