Kartica predstavlja univerzalno obliko podpore, ki bi vsem otrokom omogočala enake možnosti za vključevanje v prostočasne dejavnosti. Naslanja se na model, ki deluje na Danskem, Švedskem, Finskem in v Islandiji in je bil razvit kot pristop spodbujanja otrok in mladih k aktivnemu preživljanju prostega časa, kar krepi njihove telesne, duševne in socialne zmogljivosti. Oglašam se kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in želim predstaviti koristi, ki bi jih ukrep lahko prinesel za psihosocialno dobrobit in duševno zdravje posameznikov in skupnosti.
Duševno zdravje otrok in mladostnikov danes
Problem duševnega zdravja otrok in mladostnikov v bogatem svetu narašča zaradi različnih razlogov. V ospredju so obremenitve in zahteve sodobne družbe glede mentalnega delovanja (kognitivnih sposobnostih, hitrosti odzivanja, prilagodljivosti, psihične odpornosti …), zdravju škodljivi življenjski slogi, odtujenost in osiromašenje odnosov in osmišljenja življenja. Obenem pa usiha podpora naravnih virov pomoči.
Vse večje število otrok in mladostnikov, ki niso po meri zahtev in pričakovanj sodobne družbe in šole, dobiva medicinske diagnoze in se jih zdravi po medicinskem modelu.
Duševne težave in motnje se povezujejo s slabšim socialnim in šolskim delovanjem, predvsem pa predstavljajo trpljenje. So osnova za mnoge duševne motnje v odrasli dobi. Ekonomsko obremenjujejo družbo in prizadevajo psihosocialno kakovost skupnosti.
Zaradi česa smo pri otrocih danes najbolj zaskrbljeni, se pritožujemo, kaj bi želeli spremeniti? Med prvimi odgovori so: preveč časa, preživetega ob elektronskih napravah, premalo gibanja, premalo druženja, premalo človečnosti …. Vse to lahko prispeva k slabšanju duševne odpornosti in duševnega zdravja. Največ je napisanega o osamljenosti, ki prispeva k depresivnosti.
Ogrožajoči in varovalni dejavniki duševnega zdravja
V sodobnih modelih razlag nastanka duševnih motenj je v ospredju soigra med dejavniki, ki ogrožajo duševno zdravje, ali dejavniki tveganja in tistimi, ki delujejo zaščitno in varovalno. O ogrožajočih dejavnikih je veliko znanega – to so boleče izkušnje, izgube, travmatska doživetja, vse, kar čustveno prizadeva otroka, njegovo samopodobo, občutek varnosti in pripadnosti.
Varovalni dejavniki so vplivi, ki preprečujejo trajno psihično prizadetost ali duševno motnjo zaradi izpostavljenosti slabim vplivom ali dejavnikom tveganja. So osnova psihične odpornosti, ki je ključnega pomena za odziv na neugodne okoliščine in boleče izkušnje. Varovalni dejavniki so lastnosti posameznika ali njegovega okolja. Med prve sodijo: dobra samoregulacija, dobra prilagodljivost, pozitivno mišljenje, socialne veščine, učinkovite strategije obvladovanja težav in še mnoge druge lastnosti posameznikov. Varovalni vplivi okolja v otroštvu so predvsem navezanost in socialna povezanost znotraj otrokove družine, vključenost v izobraževanje, vključenost v vrstniško skupino in v druge skupnosti. Pomembni so tudi družbeni in verski vplivi. V zadnjem času vse bolj izpostavljamo pomen naravnih virov zaščite duševnega zdravja, med katere sodijo tudi kvaliteta in vsebine preživljanja prostega časa.
Kaj so naravni viri zaščite in pomoči
Najbolj preprosto povedano so to vplivi v običajnem življenjskem vsakdanu, v vsakodnevnih fizikalnih, bioloških in psihosocialnih okoliščinah, v načinu življenja. To ni pomoč, ki jo ponujajo specializirane zdravstvene službe ali strokovnjaki za duševno zdravje. Lahko bi tudi rekli, da so to vplivi, ki so ščitili ljudi skozi tisočletja, ko še ni bilo strokovnjakov za duševno zdravje, da so okrevali od duševnih ran. Naravni viri pomoči še danes ščitijo pred trajnimi okvarami duševnega zdravja večino ljudi, ki se jim zgodijo boleče reči in čustvene rane in niso v stiku s strokovnjaki duševnega zdravja.
Naravni viri so lahko lastni biologiji posameznika ali pa so zunanjega izvora. Eni in drugi se prepletajo in delujejo vzajemno. Zanimajo nas zlasti tisti naravni viri, na katere lahko vplivamo, jih okrepimo. Glede na epidemiološke razsežnosti problema duševnih motenj otrok nas predvsem zanimajo tisti naravni viri, ki lahko zaščitijo veliko število otrok v skupnosti.
Na duševno zdravje in psihično odpornost delujejo tako ekološke in fizikalne okoliščine življenja (klimatske spremembe, temperatura, svetloba, količina rastlinstva, stanovanjsko okolje …) kot življenjski slog (prehrana, kakovost in količina spanja, telesne aktivnosti, povezovanje z naravo, preživljanje prostega časa, igra, interesne dejavnosti, prosocialne dejavnosti …). Vse te okoliščine in dogajanja so lahko vir ogrožajočih ali naravnih varovalnih vplivov na duševno zdravje.
Posebej vplivne so socialne okoliščine – odnosi s pomembnimi odraslimi osebami, z vrstniki, vključenost v vrstniške skupine, prijateljstva … Prvi naravni varovalni dejavnik duševnega zdravja otroka je gotovo njegova družina. Toda žal je ogromno družin, ki zaradi različnih razlogov ne zmorejo zagotoviti otroku zaščitnih dobrin ali pa so same vir dejavnikov in dogajanj, ki ogrožajo ali prizadevajo duševno zdravje otroka.
Prostočasne dejavnosti, ki ustrezajo otrokovim potrebam in interesom, širijo duhovne horizonte, znanja in spoznanja, boljšajo samopodobo, zmanjšujejo osamljenost, bogatijo življenje, vplivajo na razpoloženje, so zaščitni dejavnik duševnega zdravja in pomagajo tudi tistim, ki so v postopkih strokovnega zdravljenja. Dogajajo se v realnem svetu, skozi izkušnjo otroka in mladostnika ter odpirajo dobre možnosti za učenje skozi delovanje. Velika prednost je tudi, da lahko dosežejo vse otroke v skupnosti. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da je treba prosti čas obravnavati kot vir izboljšanja zdravja in sposobnosti otrok in mladostnikov, da se spopadajo z zahtevami vsakdanjega življenja in si prizadevajo za smiselno in uravnoteženo življenje.
Prostočasne dejavnosti – okolja za razvijanje socialnega jaza
Prostočasne interesne dejavnosti se pretežno dogajajo v skupinah in skupnostih, krepijo razvoj prosocialnega vedenja in socialni jaz, to sta dve lastnosti, ki ju sodobni ekonomski in družbeni odnosi mnogo premalo vzpodbujajo in razvijajo. Odpirajo veliko možnosti za pobude otrok in njihovo realizacijo, skratka za aktivno udeleženost otrok v socialnih mrežah in skupnostih. S tem se krepi socialni kapital skupnosti, to je zmogljivost skupnosti, da zunaj formalnih institucij v lastnem socialnem tkivu aktivira pozitivne sile za svojo dobrobit in zaščito svojih ogroženih članov. Socialni kapital je še posebej pomemben v današnjem nepredvidljivem svetu, v katerem mnoge institucije, na katere smo se zanašali, da nas bodo varovale, nam zagotavljale kakovost življenja, odpovedujejo v svojih funkcijah.
Kako se spoprijemamo z duševnimi težavami
Osnovna pristopa sta preprečevanje dejavnikov tveganja in krepitev zaščitnih in zdravilnih dejavnikov. Kar zadeva preprečevanje dejavnikov tveganja, moramo realistično ugotoviti, da mnogih negativnih vplivov, kot so individualistično egoistična naravnost in vrednote neoliberalne družbe, negativni vplivi medijev in spleta, usihanje prosocialnosti in solidarnosti, revščina, vojne in druge oblike nasilja, ne uspevamo odstraniti. Zaradi tega v zadnjem času vse več govorimo o razvijanju varovalnih dejavnikov duševnega zdravja, ki krepijo psihosocialno odpornost in omogočajo okrevanje od duševnih ran v okoliščinah življenja, na katere ne moremo znatno vplivati, vsaj ne tukaj in zdaj.
Pretežni način spoprijemanja z duševnimi težavami in motnjami v bogatih državah je razvijanje strokovnih služb. Te naj bi zdravile otroke in mladostnike, jih popravljale, da bi lažje delovali v skladu z zahtevami in pričakovanji odraslih. V procese zdravljenja se vključuje tudi otrokovo mikrookolje, predvsem starši. Vendar je domet medicinskega pristopa dokaj omejen. Prva omejitev je količinske narave. Število otrok in mladostnikov s težavami je zelo veliko – okoli 13 odstotkov celotne populacije, strokovnjakov in strokovnih služb pa je mnogo premalo. V bogatem svetu prejema njihovo pomoč le 20 do 30 odstotkov tistih, ki bi jo po kriterijih stroke potrebovali. Mnogi starši in mladostniki ne želijo pomoči strokovnjakov zaradi različnih razlogov, tudi zaradi stigme. Učinkovitost zdravilnega delovanja strokovnih služb je omejena. Prevladujoče individualne metode zdravljenja so dolgotrajne in finančno zahtevne …
Zaradi količinsko in vsebinsko omejenega dometa kliničnih ali medicinskih pristopov in prepoznane potrebe po zaščiti velikega števila otrok v skupnosti so se razvili skupnostni pristopi. Zanje je značilno, da dosežejo veliko število ali kritično maso otrok in mladostnikov v skupnosti in da aktivirajo vire pomoči v skupnosti, predvsem vire v okoliščinah in dogajanjih, ki tvorijo njihovo običajno življenje. Vključenost in podpora socialnih mrež, telesne aktivnosti, preživljanje prostega časa, ki vzpodbujajo rast in razvoj osebnosti, predvsem razvoj socialnega jaza, prosocialnega vedenja v korist drugim in svoji skupnosti, so med najbolj pomembnimi.
Skupnostni pristopi so lahko vgrajeni v institucije, ki tvorijo vsakdan otrok in mladostnikov, predvsem v izobraževalne službe, ki vključujejo vse odraščajoče. Drugi prostor delovanja naravnih vplivov pa je običajno življenje, življenjski vsakdan, dogajanja v skupnostih, v civilni družbi. Pomembno vlogo imajo pri tem nevladne organizacije za prostočasne športne, kulturne, socialne in druge dejavnosti otrok in mladostnikov. Možnosti vrstniškega druženja, sodelovanja, vključevanja v dejavnosti, ki podpirajo osebnostni razvoj otroka, razvijajo njegov socialni jaz, prosocialno vedenje, povezanost s skupnostjo, sodijo med učinkovite pristope krepitve naravnih virov zaščite duševnega zdravja. Predlagani program ZPMS odpira te možnosti za vse otroke in mladostnike, ne glede na njihovo socialne in družinske okoliščine.
Na horizontu je obrat v vzgojnih filozofijah
Družbena filozofija neoliberalne družbe je usmerjena v krepitev posameznika za socialno tekmo in izboljševanje lastne dobrobiti in promocije. Temu so podrejeni tudi izobraževalni sistemi, ki so zelo vplivni, ker vključujejo vse otroke v državi. Osnovno vodilo strokovnih služb za duševno zdravje je popravljati, usposobiti posameznika za uspešno soočenje z zahtevami sodobnega sveta. Vendar je prav v sedanjem času mogoče zaznati več prizadevanj in gibanj, ki usmerjajo pozornost v krepitev socialnih silnic in dogajanj, ki povezujejo posameznika s skupnostjo. Preusmeritev vzgojnih filozofij, pa tudi praks (četudi v znatno manjši meri), je čutiti tudi v sistemih šolstva. V dokumentih Unesca beremo, da bi najbolj univerzalna in vplivna vzgojna institucija morala mnogo bolj aktivno poseči v socializacijo otrok za človečnost in socialno odgovornost.
Individualni jaz in socialni jaz sta med seboj povezana. Večina preventivnih programov in pristopov pomoči otrokom z duševnimi težavami je usmerjenih v krepitev individualnega jaza. V novi usmeritvi pa se izpostavlja pomen socialnega jaza. V področje zaščite duševnega zdravja otrok in mladostnikov je celostni ekosocialni sistemski pristop posegel s predpisovanjem različnih prostočasnih in socialnih dejavnosti (angl. social prescribing) otrokom in mladostnikom z duševnimi težavami. Pravzaprav gre za delovanja, ki so sorodna kartici za prosti čas, le da so namenjena tistim, ki imajo psihosocialne ali duševne težave, medtem ko so kartice namenjene vsem otrokom. Pomembno pri tem je, da se ti ukrepi dogajajo na ravni državnih politik – zdravstvene, socialne politike, skrbi za otroke … – in so le v majhni meri odvisni od poljubnega izbora in preferenc posameznega strokovnjaka ali odločevalca.
Kartica bi ponudila tudi možnosti povezovanja strokovnih pristopov pomoči otrokom s težavami z naravnimi viri pomoči, torej razširila obseg in raznovrstnost pomoči. Danes se veliko govori o nujnosti multisektorskih pristopov strokovne pomoči. Pri tem se presenetljivo malo omenja povezovanje strokovnih institucij z naravnimi viri pomoči – običajnimi dejavnostmi otrok in mladostnikov. Še sedaj pomnim, da sem v časih, ko je bilo plačevanje mnogo manjša ovira za vključevanje otrok v različne prostočasne dejavnosti, kot je danes, marsikdaj zavrtela telefon in posredovala pri vključevanju mojega pacienta v kako športno ali drugo prostočasno dejavnost.
Svet pred mnogimi razpotji
V sedanjem trenutku je svet pred mnogimi razpotji glede nadaljnjega razvoja in življenja človeštva. Eno razpotij je med potjo, ki nas vodi v razvoj kiborgov – zlitine biološkega človeka in računalniških naprav – in potjo, ki nas usmerja k temu, da ostanemo ljudje in gojimo pomembno lastnost človeškosti, to je človečnost. Predlagana kartica za prostočasne dejavnosti ponuja veliko možnosti za razvijanje duha skupnosti, povezovanje posameznika s skupnostjo in aktiviranje varovalnih vplivov vključenosti v skupnost ter delovanja v njej. Obenem pa je vključevanje v prostočasne dejavnosti vpliven način krepitve duševnega zdravja otrok in mladostnikov, saj po različnih kanalih deluje na njihovo psihosocialno dobrobit in psihično odpornost.
Kartica ne bo čudežno zdravilo, ki bo odpravilo težave otrok in mladih v sodobnem svetu in težave sodobnega sveta v odnosu in sožitju z otroki in mladostniki. Lahko pa bi to bil ekonomičen, v skupnost vgrajen ukrep, ki dosega kritično maso otrok in mladostnikov in še posebej tiste, pri katerih je nevključevanje v osebno in kolektivno koristne prostočasne dejavnosti pogojeno z revščino in drugimi oblikami socialne ali psihosocialne prikrajšanosti.