Časniki tistega časa so poročali o nepozabnem prazniku, o zvestobi dežele in o ljubezni podložnikov do svojega vladarja. Ob šeststoti obletnici prihoda Habsburžanov na Kranjsko je bilo videti, kot da med cesarjem in njegovimi slovenskimi deželani vlada popolno soglasje. Podobno tistemu, ki so ga Slovenci tedaj še zelo mlademu cesarju izkazali septembra 1849, ko se je ob otvoritvi železniške proge Dunaj–Ljubljana z vlakom pripeljal v kranjsko prestolnico. Časopisne kronike so navdušeno poročale o izjemnem sprejemu in poudarjale neomajno zvestobo kranjskih deželanov svojemu vladarju. Toda ali je bilo navdušenje res tako enotno, kot ga prikazujejo tedanji časopisi? Odgovor ni povsem preprost, kajti zgodovina je praviloma bolj zapletena kot praznični opisi, ki niso smeli vsebovati mnenj liberalnega dela kranjske politike. Za največji del slovesnosti cesarjevega sprejema na Kranjskem je namreč poskrbel skrbno pripravljen državni protokol, vendar bi bilo kljub temu zmotno verjeti, da je šlo zgolj za predstavo. V drugi polovici 19. stoletja namreč večina Slovencev svoje narodne prihodnosti še ni povezovala z lastno državo, temveč z življenjem znotraj habsburške monarhije. Mnogi so cesarja spoštovali kot simbol stabilnosti in pravičnosti ter upali, da bo prav on prisluhnil njihovim željam po večji enakopravnosti slovenskega jezika in naroda. Prav zato obisk Franca Jožefa I. junija 1883 ni bil le slavnostni dogodek, temveč odsev duha časa. Bil je srečanje cesarske oblasti in prebujajoče se slovenske narodne zavesti – dveh sil, ki sta še verjeli, da lahko hodita po isti poti. Danes, več kot sto štirideset let pozneje, nam poročila o tem obisku ponujajo dragocen vpogled v svet, ki je kmalu zatem začel dobivati povsem drugačno podobo. Medtem ko so Slovenci leta 1883 cesarja sprejemali skoraj evforično, je čez dobrih trideset let habsburška monarhija izginila brez večjega odpora.
(600letnica presvitle Habsburške rodbine)
Praznuje se v vseh delih širnega cesarstva. Iz vseh stranij, iz vseh dežel, katerega koli jezika ali rodu, vzkipela so srca radosti v besedi in dejanji. Iz vseh stranij došle so brezštevilne izjave najudanejše lojalitete za ljubljeno nam cesarsko rodbino. Izjeme ne dela niti povestnica, niti jezik raznih dežel in narodov, vse iz globine srca čestita priljubljenemu, vse narode z isto toplo ljubeznijo osrečujočemu vladarju, Njegovemu veličanstvu Fran Josipu I.! 600 let je preteklo, odkar je tudi naša ožja domovina, Kranjska, spojena z mogočno Avstrijo, za katero smo i mi vsikdar našemu prestolu zvesti Slovenci prelivali svojo kri, ponosni, da smo avstrijski državljani, in stali smo kakor skala, ki je ne omaje nobena sila! Žal, da nesramna opozicija se svojimi lističi, historična dejanja popačujočimi se drzne motiti verne avstrijske državljane. Tej svojati nij sveta ni stvar niti osoba, a begati se ne damo, ki prav iz srca ljubimo svojega vladarja, ljubimo mogočno Avstrijo, ljubimo mili naš rod in slovensko domovino. (…)
Ljudski glas, 16. januarja 1883
V spomin 600letnice dné 11. julija 1883. leta.
Danes in naslednji dnevi morejo se za našo lepo deželo po vsi pravici imenovati slovesen in veličasten praznik, kakoršnega je Gospod sam naredil. Tudi mi Kranjci smo pošteni ud velike državne družine avstrijske, Bogu svojemu, svoji domovini in pa presvitlemu cesarju vedno zvesto udani. Ravno danes pred 600 leti obljubili in prisegli bili so vrli starodavni pradedje naši Albrehtu, prvemu Habsburškemu knezu v avstrijskih dednih deželah, zvestobo, nehlinjeno pokorščino in stanovitno udanost, katere krasne lastnosti so med prebivalci naše lepe kranjske dežele tudi ves ta dolgi čas do današnjega dne vedno neoskrunjene in neomadeževane ostale. Koliko krvavih in ljutih bojev imeli in morali so naši vrli pradedje z zakletim sovragom svete vere in naše staroslavne ter mogočne države Avstrije, s krvoželjnim Turkom bojevati, pové nam zgodovina. (…) Pa ne le s turško pošastjo, nego tudi z drugimi zunanjimi in notranjimi sovražniki naše staroslavne in mogočne države borili so se vrli Kranjci vselej za obstanek taiste z oroslonovo hrabrostjo. Kranjec do sedaj še nikdar izdajica in izneverjenec bil ni; bil je marveč vedno od najstarejših časov sem sveti veri zvest in svojemu presvitlemu vladarju z dušo in telesom, življenjem in premoženjem neomahljivo in zvesto udan; rad je dal za ta dva svoja bisera vse svoje premoženje, blago, imetje, kri in življenje, kedar je treba bilo. Kakor Boga in cesarja, ljubil je in ljubi vrli Kranjec svojo domovino, svojo materino deželo, katera mu je na svetu nad vse draga, neprecenljiva in mila. (…)
Srečne moremo se v polni meri Kranjci šteti, da sta mili Bog in osoda našo milo in lepo deželo k Avstriji pridružila. (…) Presvitli Habsburški rod vodi po modrem vladanji našo staroslavno in mogočno Avstrijo uže skoz celih dolgih 600 let z očetovsko ljubeznijo in skrbljivostjo po varni poti dušnega in telesnega blagostanja. (…)
Novice, 11. julija 1883
Cesar na Kranjskem.
(…) Že zadnjič smo omenjali, da so cesar v saboto 14. t. m. obiskali tudi možko kaznilnico na gradu. Danes poročamo o tem nekoliko obširnejši.
Pri vhodu kaznilničnim so jih čakali vsi dotični vradniki in stražno osobstvo. Ko stopijo iz voza, jim predstavi državni nadpravdnik višje deželne sodnije v Gradcu grof Gleispach vradnike, za kterega vsacega so imeli cesar prijazno besedo. Potem se začne ogledovanje. (…) Ogledovaje cerkev so jih posebno zanimali grbi nekdanjih deželnih glavarjev. Potlej obiščejo delalnice in spalnice, šolo in bolnišnico. Povsod so izrekli svojo zadovoljnost nad snažnostjo in redom, kterega so našli. V šoli so ukazali spraševati in v zgled marsikteromu nemčurju naravnost rekli učeniku: »Sie können auch slovenisch fragen«, pregledali razne spiske in risanje učencev, ter odšli med »živio«-klici množice, ktera se je bila ta čas tudi na Gradu zbrala, peš po študentovskih ulicah v mesto in ljudsko kuhinjo. (…)
V soboto je bil ves dan nekako prazničen. Na veseliščnem prostoru gibali so se ljudje, domači in tuji. Popoldne je bil napovedan koncert narodnih pevcev, ki se je pred »cesarskim paviljonom« vršil res izvrstno. Nadrobneje popisavali ga ne bomo, ker je že dobro znano, kako znajo peti naši pevci. Poslušalcev se je kmalo nabralo in ploskali so burno, spodaj je igrala godba celovškega polka in tako je bila veselica tudi tega dne sijajna, nehala se je še le pozno v noč. (…)
Slovenec, 16. julija 1883
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si