Zaradi velikega nezadovoljstva večnacionalnega prebivalstva so se začeli pojavljati znaki razpadanja Habsburške monarhije, s posameznimi upori vojaštva so se pojavljali tudi prvi znaki razpada vojske. V zaledju izčrpane Avstro-Ogrske, kjer naj bi vladali tišina in pokorščina, se je zgodilo nekaj, kar je razkrilo globoko razpoko v temelju imperija. V Judenburgu so se slovenski vojaki 12. maja 1918 uprli – ne le ukazom, temveč tudi vojni, ki jih je brezciljno požirala, in sistemu, ki jih je ohranjal v njej. Njihov upor ni bil naključen izbruh, temveč odmev naraščajočega nezadovoljstva, lakote, utrujenosti in izgubljenega smisla. Začutili so namreč, da Habsburžani niso več sposobni vzdrževati nadzora nad vojno. Dogodki 12. maja so hitro prerasli okvire vojašnice. Iskra se je razširila med civilno prebivalstvo, posebej med delavce, ki so med Judenburgom in Leobnom organizirali stavke in demonstracije. Vojaki in delavci so za kratek trenutek stopili na isto stran – proti vojni in militarizirani oblasti, ki ni več zmogla zagotavljati niti osnovnega dostojanstva. Toda upor je ostal osamljen in slabo organiziran. Brez širše podpore in ob odločnem odzivu oblasti je bil hitro in brutalno zadušen, njegovi voditelji pa obsojeni na smrt. Kljub porazu pa upor v Judenburgu zlasti za Slovence ostaja pomemben zgodovinski trenutek. Predstavlja enega prvih jasnih znakov razkrajanja starega reda in poguma posameznikov, ki so se v času splošne podrejenosti odločili za upor. Slovenski in drugi časniki v Avstro-Ogrski o judenburškem uporu niso smeli poročati.
Judenburške žrtve.
Dne 16. maja 1918 so bili ustreljeni: desetnik Hafnar iz Loke, poddesetnik Možina, pešca Štefanič in Dantovič; 18. maja: četovodja Rogelj in pešec Hrahovina.
Častniki in moštvo, ki so bili takrat v Judenburgu, izpovedo sledeče: Hafnar je naročil: Vem da umrjem, in ker so mi šteti trenutki življenja, vam naročam sledeče: Niti mene niti mojih tovarišev, s katerimi v kratkem odkorakam na morišče, ni privedla lakota do upora, temveč to, ker nismo mogli več prenašati nemškega biča in jarma, ki nas je tepel in tlačil. Rad umrjem, ker vem, da bo moja in mojih tovarišev smrt začetek probude naših fantov. Recite jim: Prepričan sem, da pride kmalu dan, ko jim boste lahko brez strahu povedali vzrok našega pogina. Tudi jim povejte, da umrjemo kot kristjani in zavedni Slovenci in kot žrtve nemškega nasilstva.
Četovodja Rogelj je dejal svojemu prijatelju: Domačina sva, in prosim te: Sporoči mojim otrokom: Otroke prosim edino, naj ostanejo pošteni in zvesti svoji slovenski materi in naj molijo za svojega očeta, ki mora umreti zaradi svojega prepričanja. Ženi: Naj ne bo preveč žalostna in naj vzgaja najine otroke kot vzgaja prava slovenska mati. (…)
Pri polku na bojišču se je upeljala po teh dogodkih še večja strogost: Vsak slovenski stotnijski poveljnik je imel dodeljenega nemškega častnika za nadzorstvo. Še septembra meseca si je upal nemški baonski poveljnik v častniški obednici prepovedati slovenski govoriti in peti. Kljub temu in ravno zato pa se je prebujala slovenska samozavest. Mladi slovenski častniki z moštvom so vedno bolj dvigali glave. Ko je ob polomu poveljstvo 3. zbora hotelo polk vreči v pogubo in si ž njim kriti hrbet, je zavrelo kar naenkrat v vsem polku. Ker je moštvo zaupalo slovenskim častnikom, se je upor izvršil brez prelivanja krvi. In ko so slovenski častniki prevzeli poveljstvo, sta se disciplina in red precej upostavila. Da se polk ni mogel vrniti v domovino, kriva je bila nesrečna usoda in pa to, da so Lahi prelomili dano besedo in sklenjeno pogodbo. (…)
Slovenec, 24. maja 1919
Desetletnica judenburških dogodkov
Iz velikega zgodovinskega leta 1918. hrani naš narod v najsvetlejšem spominu judenburške dogodke, upor naših fantov proti avstrijski vojaški nasilnosti, proti odganjanju v klavnico na laški fronti, proti krivicam in pomanjkanju, proti vojni, – za mir in svobodo. Puntarski duh, ki je takrat prevzemal ves naš narod, je prešinil tudi naše fante 41. maršbataljona. V nedeljo, 12. maja, na predvečer napovedanega odhoda na italijansko fronto je bilo vse tiho dogovorjeno. Ponoči so v taborišču in garniziji zaropotale strojnice, korporal Hafner je prevzel poveljstvo nad vojaštvom in zasedel garnizijo. Nemški oficirji so se poskrili v mišje luknje in alarmirali Dunaj za pomoč, naši fantje pa so se začeli v gručah odpravljati proti Koroški v domovino.
Polovil jih je madžarski udarni bataljon in jih pritiral nazaj pred izredno vojno sodišče, ki je v torek zjutraj prispelo iz Gradca in takoj pričelo s krvavo obravnavo. Na smrt so bili obsojeni Hafner, Možina, Štefanovič in Dautovič ter ustreljeni v četrtek, 16. maja. Dva dni nato, na binkoštno soboto, sta bila še v Murauu ustreljena Rogelj in Grahovina.
Žrtvam, ki so dale kri in življenje za našo svobodo, se je narod obdolžil z nepozabno žalno manifestacijo ob prevozu njihovih telesnih ostankov v domačo zemljico, v osrčje ljubljanskega polja, kjer so nam njihovi grobovi dragocena svetinja. (…)
Jutro, 12. maja 1928
Upori slovenskega vojaštva
O uporih slovenskega vojaštva v Avstro-ogrski vojski maja 1918. leta, to je o uporu 42. maršbataljona dopolnilnega bataljona 17. pešpolka v Judenburgu, 12. maja, nadomestne stotnije 7. lovskega bataljona v Murauu, 14. maja in dopolnilnega bataljona 97. pešpolka v Radgoni, 23. maja, niso smeli časniki v Avstriji prav nič pisati. (…)
Upor slovenskega vojaštva dopolnilnega bataljona (Ergänzungsbataillon) 17. pešpolka (Infanterieregiment), predvsem njegovega 42. maršbataljona, v Judenburgu 12. maja 1918 sodi med največje kadrske upore avstro-ogrske vojske. (…) Avstrijski časniki, kakor rečeno, o teh uporih niso smeli prav nič poročati. Pač pa je bilo objavljeno v München-Augsburger Abend-Zeitung, št. 273 pod naslovom »Slovanski upori« (Slawishe Mentereien), tole poročilo: Dunaj, 1. junija: »Nemški politični krogi so skrajno vznemirjeni nad vedno bolj se množečimi upori slovenskih vojaških oddelkov, katerih žrtev so nato največ nemški častniki. Začelo se je z uporom iz Slovencev sestavljenega maršbataljona 17. pešpolka v Judenburgu… (…) V nemških političnih krogih resno razmišljajo o tem, da bi te primere pri prvi priložnosti obravnavali v parlamentu in vprašali vlado, kaj je pripravljena storiti proti temu, in posebej, kaj je pripravljena storiti za varnost nemških častnikov«. (…)
Delo, Sobotna priloga, 11. maja 1968
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si