Pravi, da še vedno prisega na egalitarni ideal socializma, čeprav je bil vzgojen v krščanskem duhu. Morda prav zato. Tako v pogovoru v Cankarjevem domu kot v svoji delovni sobi, prepolni knjig in umetnin, je nizal letnice in imena z neverjetno natančnostjo. Bistre misli je sestavljal v lucidne formulacije, ki jih je občasno začinil z anekdotami, ob čemer so se mu vsakič zaiskrile oči. Ni si ga težko predstavljati, kako zadovoljen odhaja iz tega ali onega arhiva, potešen z novimi odkritji. Slednjih je bilo pri pisanju knjige o Kardelju, ki je trajalo krepkih šest let, posredno pa desetletja, kar veliko. Ampak kdo danes potrebuje monografijo o socialističnem utopistu?
»Kardelj je del naše zgodovine, pomemben del,« pojasni dr. Pirjevec. »Če hočemo biti zavestni ljudje, moramo vedeti, kaj se je dogajalo pred nami in kaj se dogaja zdaj. Če zgodovino odpišemo in jo ignoriramo, potem ne bomo znali ustvarjati svoje sedanjosti, niti prihodnosti. Večina se požvižga na zgodovino. A ta ignoranca je nevarna.«
Pred nama je knjiga, ki brez opomb šteje skoraj osemsto strani, bogato opremljena s fotografijami in dokumenti. Kaj je bil glavni poriv, da ste se lotili pisanja tako obsežnega dela o Kardelju?Ko sem pisal knjigo o Titu, sem se zavedal, kakšno vlogo je imel Kardelj v jugoslovanski zgodovini. Rekel sem si, da bo to osebnost treba poglobiti. Tudi prijatelji so me nagovorili, naj se tega lotim.
Med delom ste obiskali številne arhive, tudi takšne, v katere se do zdaj pri preučevanju jugoslovanske tematike še niste poglobili.Doslej sem veliko delal v Titovih arhivih, veliko časa sem preživel v britanskih, ameriških, nemških, ruskih, hrvaških in srbskih arhivih. Pri Kardelju pa sem se stvari lotil nekoliko drugače. Raziskavo sem začel v nemških bibliotekah, ki so dobro založene. Tam sem dobil določene informacije, ki jih verjetno ne bi našel nikjer drugje. Imel sem tudi srečo, da me je Avstrijska akademija znanosti povabila na raziskovanje njihovih državnih arhivov. Zakaj sem šel na Dunaj? Zanimalo me je, kaj se o Jugoslaviji skriva v arhivu male države, ki ni imela v Beogradu enake teže kot velike sile. Britanski in ameriški diplomati so sodelovali z jugoslovanskimi kolegi na visoki politični ravni, kjer se je razvijal odločujoči dialog o odnosih Jugoslavije s svetom, Avstrija pa ni imela te moči. Seveda sta imeli državi precejšnje probleme zaradi slovenske manjšine na Koroškem, a to vprašanje sem pustil ob strani. Ker njihovi diplomati niso igrali pomembne politične vloge v Beogradu, so toliko bolj vneto zbirali informacije v diplomatskih in političnih krogih. Hodili so od kosila do kosila, od sprejema do sprejema, se pogovarjali s kolegi in pomembnimi jugoslovanskimi partijskimi in državnimi osebnostmi ter nabrali celo vrsto govoric in anekdot, ki so dale moji knjigi človeško noto, jo obogatile in, upam, naredile zanimivo.