Od leta 2004 do lani je bila stalna članica ansambla MGL, kjer je navdušila v mnogih nepozabnih vlogah zelo različnih žanrov, od klasičnih besedil do sodobnih komedij in muzikalov. »S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je nedvomno razširila njegove meje – s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja,« so o igralki zapisali člani komisije Borštnikovega srečanja.
Po skoraj 30 letih življenja in dela v Sloveniji ste pred letom dni odšli na Dansko. Potem ste lani decembra tu najprej prejeli Severjevo nagrado, zdaj pa še Borštnikov prstan za življenjsko delo. Vas je skoraj kap?Popolnoma presenečena sem bila, res, popolnoma. In tudi hvaležna, ganjena. Ko gledam nazaj, se mi to zdi neobičajno potovanje, težko, tudi lepo, vse. Vse je notri. V obrazložitvi piše, da sem slovenskemu gledališkemu prostoru in slovenskemu občinstvu »razširila njegove meje«, a to velja tudi v obratno smer: Slovenija in njeni ljudje, slovenske gledalke in gledalci so tudi v meni premikali meje, ta promet je tekel v obe smeri. In to mi je izredno dragoceno.
Na Dansko ste prišli ravno v času izbruha korone, ko so se gledališča zaprla. Ste tam lahko nadaljevali z igralstvom?Ne, tudi na Danskem so gledališča popolnoma obstala. Kako bo v prihodnje, ne vem, sem pa odprta za vse. A po drugi strani sem ravno zato minulo leto začela delati nekaj povsem drugega: prevajati literarne tekste. Med korono sem tako končala prevod romana Odpusti Aleša Štegra, zdaj za isto dansko založbo Jensen & Dalgaard prevajam Jančarjev roman To noč sem jo videl. No, prevedla sem tudi Zdravljico.
Zdravljico? A so na Danskem izdali Prešerna?Ne. In nisem prevedla celotne zbirke, samo Zdravljico. Slovenska država je namreč dala pred začetkom predsedovanja EU prevesti besedilo nacionalne himne v vse jezike EU, in tako so mene prosili za dansko inačico.
Nov poklic torej?Ne vem, ali bo to res moj novi poklic, a v tem času me je zares prevzel. Moram reči, da je prevajanje zame izreden izziv in izredno dragoceno delo, v njem nadvse uživam. Krasen je ta občutek, ko sedim in v sebi doživljam bogato izkustvo slovenščine in potem primarno izkustvo danščine, nato pa se lotim iskanja jezikovnih rešitev. To, da dvigneš cel koncept iz enega kulturnega in jezikovnega prostora ter ga premestiš v drugega, se mi zdi strašno zanimivo. Zelo vesela sem, da se ta založba zanima tudi za slovensko književnost.
Raziskava besed, pomenov, premetavanje smisla, to je res krasno delo. Ste sicer že prej kaj prevajali ali je do tega pripeljalo naključje?Pred leti sem za založbo Turbineforlaget prevedla prvo knjigo Nataše Kramberger Nebesa v robidah, sledilo pa je vabilo Jensen & Dalgaarda za prevajanje Štegra. Za slovenščino namreč niso imeli nobenega prevajalca, očitno sem edina.
Bi si upali prevajati tudi danske knjige v slovenščino?Mislim, da ne, kvečjemu bi lahko kakšnemu prevajalcu kdaj svetovala, če bi bil v zadregi.
Je pa pot skozi prevajanje zelo zanimiva oblika vrnitve v izvorno okolje.Res je, kajti ta vrnitev je sicer vrnitev v domače, a tudi v novo okolje. Na Danskem se je veliko spremenilo, tudi na jezikovnem področju. Če enkrat odideš iz svojega primarnega jezika, je to potovanje, ki je bogato, a tudi boleče, ker nisi nikoli več nikjer doma. To ni samo slabo, to je kompleksna stvar. Razširiš se jezikovno, kulturno in tudi empatično na več kot en prostor, en jezik, en način razumevanja, in to širjenje je neverjetno bogato. Istočasno pa ti to prinese tudi samoto, a spet ne v slabem smislu; vsak človek je sam. Ko si toliko časa med dvema kulturama, se je treba zelo, zelo zaobjeti v tem, da si oboje. Sem Danka in Slovenka, če to sploh kaj pomeni, v sebi nosim obe kulturi in oba jezika, to sem jaz.
Tudi dva mentalna in čustvena svetova, saj je marsikaj kulturno pogojeno?Vsekakor. Ko sem odhajala, so me nekateri ljudje vprašali: a je tam zgoraj boljše? Pa sploh ne gre za boljše, za nobene hierarhije ne gre, ne za sodbe, nič od tega. Povsod smo ljudje in rešujemo svoje zadeve in imamo svojo zgodovino. Balkan ima svojo in Skandinavija ima svojo in na podlagi tega smo razvili različne vrste družb. To je to. Vsak se v tem pač znajde, kolikor zmore, in vsak hodi svojo pot. Spominjam se, kako mi je hčerka Lara, ko je imela osem ali devet let, rekla: »Veš kaj, mami, meni se zdi, da bi bilo zelo dolgčas, če bi razumela stvari samo po dansko ali samo po slovensko.« To se mi zdi zelo zanimiv otroški pogled, pogled na svet, ki ga imajo dvojezični, pa ne le dvojezični, ampak tudi dvokulturni otroci. Dejansko razumejo stvari na dva načina, pri tem pa so celi, niso razcepljeni, niso pol-pol. So kompletni in nosijo v sebi najmanj dva svetova.
Verjetno je razlika med tem, da si že rojen v dva svetova, in tem, da v drugi svet vstopiš kasneje, z vsemi dvomi, že odrasel, tako kot vi?Vsekakor je zelo drugače. Ko se kot odrasel učiš tujega jezika, je to intelektualen proces, kot otrok to sprejemaš preko okolja. To je zvok in v tebi jezika rasteta in živita skupaj kot eno, to je organski del, morje asociacij. Pri odraslem je to vedno nekaj, kar je prilepljeno, nikoli ni del tvoje DNK, ne more biti. To seveda ne pomeni, da vsega tega privzetega ne vzljubiš, ne objameš, da te ne napolni, ampak le to, da je vedno nekaj tujega, tuj del tebe. Še posebej če delaš v poklicu, ki temelji na jeziku, tako kot jaz. Poglejte krasno slovensko besedico, ki se uporablja kot nekakšno mašilo: »Saj.« Kako naj to spravim v drugi jezik? Kako bi se to reklo v francoščini? To je tako bogastvo pomenov: malo melanholije, malo minljivosti…
Ta »neprevedljivost« je še toliko večja, če sta jezika zelo različna. Slovenščina je del slovanske jezikovne skupine, danščina germanske. Verjetno s švedščino ne bi imeli takšnih zadreg.Zanesljivo bi bilo drugače, razlike med danščino in švedščino so nianse, velike, lepe nianse, a vseeno nianse, saj sta del iste jezikovne skupine, gre za isti fundus, tako kot tudi pri angleščini.
Podobno kot slovenščina in hrvaščina.Da. Tukaj spremljam neko srbsko družino, njihove otroke, in zelo čutim, kako jim ni lahko. Ni enostavno usvojiti danskega načina razmišljanja in delovanja; res čutim veliko spoštovanje do teh ljudi.
A moč igre, gledališča sega tudi onkraj besed.Seveda in mene je najprej oblikovala ravno izkušnja sodelovanja v okolju, kjer smo bili, na Danskem in potem v Parizu, vsi tujci in smo najprej raziskovali temelj gledališkega jezika skozi neverbalno, preden smo spregovorili. To so osnovne stvari, izkušnja ritma, barve, glasbe, likovnega, in to je pred besedo, šele potem pride jezik. To izhodišče mi je gotovo zelo pomagalo, ko sem prišla v Slovenijo, ker sem nadaljevala ta kod, v katerem sem bila tujka.
Tujka, polna dvomov glede svoje izgovarjave… (smeh)Na začetku sem res imela velike dvome, ali je tak korak sploh smiseln, ali je smiselno, da grem na oder in govorim stvari, ki jih sama manj razumem kot tisti, ki me poslušajo. Ali ima to smisel.
Pa saj tudi v lastnem jeziku igralci govorijo besedila, ki jih morda slabše razumejo kot poznavalci v dvorani.Morda, ampak verjetno si ne postavljajo vprašanja, ali ima to, da se trudijo spuščati neke zvoke, oni tam doli pa poslušajo, kak smisel. Takrat sem premišljevala o tem, da bi študirala in počela kaj drugega. Slovenščina je lep jezik, a zame je bil na začetku eksotičen, kot neka vrsta glasbe, ki sem jo takrat morala z velikim trudom usvojiti. Enkrat pa mi je Barbara Hieng Samobor rekla, da cele simfonije igram z levo roko.
Lepo.Zelo, zelo lepo.
Je to vsaj malo omililo vaše dvome in stiske? V pogovoru, ki sva ga opravili leta 1996, se je zdelo, kot bi vam mi, gledalci, bolj zaupali kot vi sama sebi.Mogoče je bilo tudi res tako. A potem je k sreči to minilo. Več ko ko sem igrala, bolje sem se počutila.
V oči mi je padlo, da ste od takrat pa vse do danes za slovenske novinarje ostali »tujka«, četudi ste tu preživeli največji kos svojega življenja. A je to kakšna slovenska lastnost, da nikoli ne pozabimo, da je nekdo prišel od drugod?Ne bi rekla, da je to slovenska posebnost, razen v kakšnem New Yorku ali Londonu se to dogaja povsod. Rodila sem se v majhnem kraju ob atlantski obali in tam je neka kmetija, za katero še po treh ali štirih generacijah ljudje govorijo, da je to hiša »z drugega otoka«, kar je fraza za nekoga, ki je prišel od drugod. Takšni smo ljudje. Tudi na Danskem. Imamo uspešno mlado igralko, ki v Kraljevem gledališču igra Julijo v Shakespearovi drami Romeo in Julija. Njeni starši so pribežali iz Bosne. Ko jo gledam, razumem, kaj pomeni, da kot tujec, tujka v nekem lokalnem kontekstu odpiraš nova spoznanja o tematiki, o kateri govoriš. To mi je vedno govoril Jernej Lorenci: »Jette, prednost je, da se sliši, da nisi od tukaj, odpiraš nam drugačen pogled.« Danes to razumem in se mi zdi dragoceno. Gre za dialog.
Je to tudi nekakšen pesek v igralčevem kolesju, ki je lahko koristen, ker mu ne omogoča samoumevnosti igranja, rutine?Verjetno res, tudi sama tako čutim. V zadnji predstavi, ki sem jo igrala v MGL, njen naslov je Sedem dni, sem to zelo močno začutila, ko sem bila s svojimi ljubimi kolegi na odru, ko sem bila del te družbe, skupine slehernikov, ki hodimo skozi življenje. Kajti to, da sem od drugod, je konec koncev vseeno, saj vsi hodimo po tej poti. Zjutraj vstanemo in moramo osmisliti cel dan, da gremo potem lahko spat. Vsak človek ima to nalogo v življenju in je vseeno, od kod si. Nosimo iste bolečine in dragoceno je, da se dotaknemo drug drugega, da se z odra preko zgodb in likov srečujemo z ljudmi v dvorani.
Naredili ste tudi nekaj predstav za otroke in prav tako prejeli nagrado. Spominjam se predstave, narejene po Andersenovem tekstu, v kateri ste pravzaprav samo pripovedovali.Ja, takrat sem poskušala z monodramo, zgolj kot pripovedovalka, bolj asketsko, kar je bilo zame zelo zanimivo. Na drugi strani pa je tisto, ko te res dobra scenografija in kostumi kot igralca objamejo, in to je nepopisno dober občutek in okvir za ustvarjanje. Hitro pa zaznam, ko stvari postanejo dekoracija in ko ne podpirajo esence zgodbe; takrat mi je na odru težko. Ker stvari so hrupne. Zato me je vedno zanimalo, kakšna je režiserkina ali režiserjeva občutljivost glede materiala na odru.
Imate igralci pri tem kakšno besedo, se kdaj oglasite, če pri svojem oblikovanju vloge ugotovite, da nekaj ne »štima«, da je »svile« preveč?Spomnim se vaj za Iliado, ko sem se v procesu oblikovanja Here v nekem obdobju začela poigravati z mislijo, da bi imela na glavi zajčkova ušesa. (smeh) To je bil del mojega procesa in ko sem zamisel predstavila režiserju, Jerneju Lorenciju, je rekel: »Ja, zanimivo, kot Afrodita!« A scenograf Branko Hojnik, fantastičen scenograf, je bil ves iz sebe: »Ne, Jette, ne moreš, kako se bo to skladalo z vsem drugim?« In smo imeli zelo luštno debato. Jaz sem pač čutila, da bi morda Afrodita lahko imela na glavi tak polpornografski kič. No, na koncu nismo potrebovali nič od tega, a to srečanje s Hojnikom je bilo čudovito! (smeh) On dela fantastične scenografije, obožujem njegovo delo, a ta majhen prestopek je bil zanj velik izziv in ga ni mogel sprejeti.
Verjetno pa je takšna razprava, čeprav zajčja ušesca niso prodrla, koristila pri izčiščevanju lika – vam, režiserju in scenografu?Vsekakor. Meni se je takrat zdelo, da bi bilo zelo zanimivo, če bi v tej brezhibni scenografiji dopustili en grd element, zdelo se mi je človeško. In to človeško se mi zdi res zelo, zelo pomembno, preprosto zato, ker so, ker smo ljudje smešni in tragični v svojih zelo ranljivih poskusih, da bi bili popolni, lepi, občudovani, ljubljeni. Smešni smo in žalostni in tudi oboje hkrati. Ženske hodimo v visokih petah 25 let in je blazno lepo in noge nas bolijo – kot da imamo neko pogodbo same s seboj, da bomo pač hodile naokrog v teh čevljih. Potem pa to nekoč opustiš in noge so ti hvaležne… Ali nismo smešni in tragični obenem?
Drži, res gre za Človeško komedijo, tako neskončno. Tudi Balzac je ni uspel končati niti po 91 končanih in 46 nedokončanih romanih!In prav zato se mi to zdi tako dragoceno. V bistvu čutim do ljudi in do svojih likov veliko milino. Vsak ima svojo pot, vsak se bori in vsak od nas dobi svojo porcijo nesreče, hude bolečine, ljubezni, na različne načine, v nekem razporedu, na katerega nimamo vpliva. In zdi se mi, da zlasti kot igralka, pa tudi kot človek lahko samo skozi lastne bolečine vzpostavim stik s sočlovekom. Samo na ta način obstaja upanje; na drugi strani sta le brezup in samota.
Toda kako je s to empatijo, s tem »so-čutjem«, ki ga tako grozno primanjkuje? Ga imamo, pridobimo, izgubimo?Rodimo se gotovo občutljivi, potem sledijo otroške rane, ki jih vsi nosimo s seboj. Tudi te rane zelo pomagajo pri detektiranju likov, ki jih igralec igra: kje so ti liki najbolj ranjeni, kje zaciklani v razvoju in kje so najbolj glasni? Tam, kjer smo bili kot otroci ranjeni, smo dejansko najbolj glasni, blazno glasni. To je za gledališče izjemno zanimivo, za družbo je pa bolj resno, lahko pelje v zelo velike težave. Zaradi ljubega miru na tem svetu bi moral vsak človek spoznati samega sebe.
Pa sva spet pri starih Grkih, ne pri Afroditi, ampak pri napisu nad tempeljskimi vrati v Delfih: spoznaj samega sebe.Če smo samo hrupni, to ne pelje nikamor. To se lepo vidi v javnem življenju, komunikacija na političnem polju je včasih res na predšolski ravni, človek kar ne more verjeti: ona je kriva, tebe ne maram, ti si grd! To je zares raven vrtčevske razvojne stopnje in znova in znova se mi zdi strašansko žalostno, da so lahko odrasli na tem nivoju. Človek se mora vendarle vsak dan vprašati, kam vlaga svojo energijo.
Vaše matično gledališče, MGL, te dni prav besno igra. Poleg dveh hišnih prizorišč imajo še eno v Litostroju. A imate še kakšne obveznosti?Na Borštnikovem srečanju bom igrala v predstavi Sedem dni, to je še dolg iz predkoronskih časov. Tako zdaj vadim moje slovenske mišice v ustih, mišice za slovenski jezik, ki so druge kot one za danščino. (smeh) Č, ž, š, vsi ti soglasniki, na katerih moram stati – za to so potrebne vse te slovenske mišice okoli ust in gor na licih. Ni lahko!
