Je Aleksandar Vučić sinonim države ali avtoritarnega sistema?

Prav prenos centra moči s položaja predsednika nazaj na položaj predsednika vlade razkriva bistvo tega sistema. Ob vsej teatralnosti in dramaturgiji proces pooseblja Vučićv sistem oblasti. Ta na zunaj deluje prostaško in brutalno, a v resnici gre za zelo sofisticiran sistem, ki se napaja iz strahovite polarizacije in nikoli presežene polpretekle zgodovine. V Srbiji zgodovina nikoli ne postane preteklost, ampak se skozi dnevno politiko in razdelan medijski sistem vedno znova vrača v srbske dnevne sobe. Dogajanje, ki smo mu priča, razkriva bistveno za razumevanje Vučićeve Srbije. Da ta sistem oblasti institucij ne potrebuje kot samostojnih centrov odločanja, zaradi česar jih je brezkompromisno razgradil. Jedro sistema namreč ni v ministrstvih, vladi, parlamentu ali lokalni samoupravi, temveč v zakulisni arhitekturi moči, ki jih obvladuje. Sam ji pravim struktura moči, ki si je podredila politične institucije, gospodarstvo, medije, praktično vse družbene podsisteme. Pod krinko polarizacije in surovega spopada obeh polov, kjer opozicija v resnici nikoli ni imela možnosti, je to struktura, ki Srbijo obvladuje zadnjih 35 let. Zavedati se je treba, da v Srbiji nikoli ni prišlo do preloma ali katarze, ki bi družbo očistila bremen preteklosti. Z drugimi besedami, tisti, ki so Srbijo upravljali v času balkanskih vojn, sankcij in pogosto neposredno sodelovali v kriminalno-paravojaškem dogajanju devetdesetih, niso nikoli izpustili oblasti iz svojih rok. To se je nazorno pokazalo ob nedavnem pogrebu vojnega zločinca Ratka Mladića. Srbija pod Vučićem se v resnici kljub svojčas propagirani evropski poti ni nikoli zares otresla velikosrbskih ambicij in želja.

Mantra o garantu stabilnosti