O prvi naravi prijateljstva ne želim izgubljati besed, naj v zvezi z njim omenim zgolj razočaranje, ki ga v meni vzbuja dejstvo, da so ekonomski, družbeni in poklicni pritiski to sleparsko razmerje spremenili v edini možen tip prijateljstva za vrsto ljudi.
Drugo vrsto prijateljstva povezujem z ljubeznijo, ki jo čutimo do družine – če smo seveda imeli srečo, da smo odraščali v družini, vredni ljubezni. To je prijateljstvo, v katerem lahko vedno odpuščamo, kjer se spodbujamo, blago tekmujemo in skupaj praznujemo tudi najmanjše dosežke v življenju, medtem ko pridobljene koristi drugega ocenjujemo zgolj z blagohotnim kotičkom očesa.
Toda zame obstaja ali pa je obstajala še tretja narava prijateljstva; takšna, ki je bližje romantični ljubezni kot ljubezni do družine; prijateljstvo, ki pogosto vznikne v težkih razmerah in lahko zaradi svoje intenzivnosti postane celo težavno. Takšno, ki nikoli ne tehta v prid možnih koristi, ne meri tveganj, takšno, ki na kocko postavi vse, kot da bi bil vsak krog podeljenih kart lahko zadnji …