Jambo sana*

Seveda sem jo z veseljem in radovednostjo poslušala, ker smo eno leto živeli v Nairobiju. Moj oče je bil krkaš, eden od strokovnjakov, ki je lokalno prebivalstvo uvajal v delo v tovarni. Odneslo me je nazaj. Nekoč sem živela v državi, ki ne samo da je bila posejana s tovarnami, temveč je imela tudi močna podjetja in predstavništva v tujini. Danes je to v sferi znanstvene fikcije. Kar je naši družini omogočilo, da smo v rajnki državi eno leto živeli v Keniji. Pomembno je tudi dejstvo, da je bila ključna oseba za dobro poslovanje – ženska. Darinka Miklavčič. Skratka, tam sem šla prvič v šolo. Mednarodno, ki jo je, kot se spodobi, plačala tovarna Krka. V prvem razredu je bilo ocenjevanje opisno. Vse je potekalo skozi igro. Enkrat na teden smo gledali filme, kjer so bili vsi črni, peli so in bili so veseli. Da gre za verski film, nisem vedela, ker sem vzgojena kot ateistka. Ko smo se vrnili sredi šolskega leta v Novo mesto, me niso hoteli sprejeti v razred z mojo generacijo, kot sta si želela starša. No, saj so me, a je malo trajalo. Na te proste dneve nimam lepih spominov. Doma je bilo turobno, v vseh pogledih sem pogrešala toplo Kenijo. Ko so me v šoli vprašali, kateri je bil moj najljubši predmet v Nairobiju, sem rekla »religion«. Ker so bili vsi veseli. Nič hujšega v kleni socialistični državi, poleg tega sem kakšno številko in črko pisala »po angleško«. Nisem hodila v malo šolo v Sloveniji, »nisem vlekla tistih črt«, kar so besede moje mame, sem pa znala angleško in svahili, kar jih sprva v šoli ni prepričalo, da sem dovolj sposobna, da nadaljujem šolanje s svojo generacijo. Saj se je kmalu vse uredilo (je uredila moja mama, ker samo se nič ne reši).